Mednarodni ljubljanski filmski festival Liffe se je začel v velikem slogu; kako tudi ne, saj z letošnjo filmsko bero zaznamuje že 25. leto obstoja. Že uvodna komedija Playtime Jacquesa Tatija je bila nekaj posebnega; najprej zato, ker gre – v nasprotju z izbirami iz prejšnjih programov – za filmsko klasiko iz šestdesetih let, prvič pa se je tudi zgodilo, da je festival otvoril film iz sklopa Perspekitve.
Vstopnina: 0.00
Igralec Bojan Emeršič je ob prihodu na oder vprašal, ali je Simon Popek že imel svoj stand-up, ob tem pa tarnal, češ da Popku zavida prirojen smisel za tovrstno komiko, saj se mora sam kar naprej truditi, da bi se ljudem zdel smešen. V nadaljevanju je z zvrhanima nakupovalnima vrečkama občinstvo zabaval s pripovedmi o nakupovanju in počitnikovanju, v katere je vpletal tudi liffovske zanimivosti, denimo silno obiskanost festivala; tako naj bi ga na leto obiskalo med 40 in 50 tisoč filmskih navdušencev, kar je velikanska številka, posebej, kot je spomnil Emeršič, ob podatku, da je Janeza Janšo volilo šest tisoč ljudi, pa se toliko govori o njem. Z odra je zbadljivo ogovarjal posamezne obiskovalce, med drugimi igralko Polono Vetrih in njenega partnerja, nekdanjega generalnega direktorja Cankarjevega doma Mitjo Rotovnika, nato pa izginil za odrom in se spet pojavil na zaslonu kot kuhar v oddaji Liffe išče chefa. To ni bila le aluzija na votle resničnostne šove, temveč je v spomin ponovno priklicala oddajo Čari začimb, v kateri je Emeršič v tandemu s stanovskim kolegom GregorjemBakovićemže leta pred razcvetom kuharskih TV-zvezd nakazal prihodnje smernice pred tem razmeroma standardiziranih in anonimnih televizijskih kuharskih oddaj. V liffovski oddaji sta s kuharskim mojstrom Janezom Dolšakom festivalu ob četrtstoletnem jubileju pripravila torto rigojanči, ki si, kot je povedal Emeršič, z ljubljanskim filmskim festivalom deli vrsto značilnosti, posebno to, da oba vsebujeta skrivnostno sestavino, ki je avtor ne izda. Ko je zatem v kuharski obleki spet stopil na oder, je napovedal, da se po projekciji še vrne. Po predvajanju odlične francoske komedije zmešnjav z elementi nadrealizma in posebej absurdnega teatra se je Bojan Emeršič, kot je obljubil, spet pojavil pred občinstvom. Za gromek aplavz, s katerim je občinstvo pospremilo film, je razmišljal, da »ne vem, če sem si ga zaslužil«, potem pa gledalce spet popeljal v oddajo, v kateri sta medtem z Dolšakom že pripravila okusno torto. Nanjo je, tokrat še vedno le na projekcijskem platnu, programski vodja postavil svečki, zatem pa je zasedba torto prinesla tudi na oder, kar so z bučno različico skladbe Happy Birthday pospremili ubrani »trubači« Fešta benda, ki so na oder »priigrali« izza občinstva. Obiskovalci so bili povabljeni, naj se med praznično našemljenimi hostesami in hostesniki Cankarjevega doma sprehodijo do Drugega preddverja, kjer so jih pričakale okusne slaščice, ob dobri glasbi pa so se pogovori o Tatijevi mojstrovini, častitljivem festivalskem jubileju in še čem nadaljevali pozno v večer.
