DRŽAVNA PROSLAVA OB DNEVU DRŽAVNOSTI - »Pred zarjo jutrišnjega dne …«
Kongresni trg, 24. 6. 2023
Izhodiščna tema letošnje državne proslave ob dnevu državnosti je podnebje oziroma podnebna kriza. V kontekstu obeleževanja naše državnosti temo razvijemo ob vprašanju, kako sploh misliti odnos med naravo in državnostjo.
Premisa ustvarjalnega procesa avtorjev proslave namreč je, da je v razmerah zaostrene podnebne krize potrebno premisliti in na novo definirati tudi status državnosti. Vseobsegajoča nevarnost nadaljnjih zaostrovanj okoljske krize, kar je bržčas dejstvo, ki ga danes ni več mogoče zaobiti, od človeštva ne bo terjala le precej obsežnih prilagoditev bivanjskih standardov in navad, temveč tudi redefinicijo praks in institucij sobivanja ter vzpostavitev novih, drugačnih institucionalnih okvirov, ki bodo sploh omogočali pogoje za ustrezen odziv na izzive prihodnosti.
Če se državnost običajno utemeljuje bodisi v kulturnozgodovinskem bodisi normativnem okviru, realnost podnebne krize danes zahteva, da se bo, ne da bi sicer opustila svoje zgodovinske in kulturne temelje, v prihodnje morala utemeljevati tudi ali predvsem skozi prevrednoten odnos do narave. In če je zahteva po premisleku odnosa do narave običajno naslovljena na posameznika oziroma na družbo, je teza ustvarjalcev ta, da resnost problema terja, da zahtevo naslovimo na državo oziroma na temelj državnosti kot take. Na čem bo torej temeljila prihodnost naše lastne države/državnosti?
Smer odgovora se dejansko nakazuje že v formulaciji zgornjega vprašanja; državnost sama se poslej ne bo mogla več utemeljevati (le) na zgodovini in zgodovinski dediščini, temveč bistveno v in iz prihodnosti. Obenem pa nas nujna naloga reševanja podnebne krize, ki terja transnacionalne in globalne odzive, postavlja tudi pred izziv redefiniranja vloge Slovenije v mednarodni skupnosti.
Narava je seveda sicer že danes zelo pomemben gradnik slovenske nacionalne identitete; pomemben vidik našega samorazumevanja namreč zagotovo predstavlja raznovrstnost in bogastvo naravnega okolja, v katerem živimo. Slovenci se, kot narod in kot država, radi ponašamo s čistostjo, zelenostjo in raznolikostjo naše narave, narava sama pa je tudi v mnogih pomembnih delih slovenske umetnosti razumljena kot izhodišče estetizacije sveta. Naravna krajina tako skorajda samodejno ustvarja tudi kulturno krajino in pogojuje/utemeljuje izraz raznolikosti nacionalne identitete.
Raznovrstnost naravnega sveta je v tem pogledu torej tudi pogoj raznovrstnosti življenjskih izkustev in s tem neke specifične, (tudi) nam zaenkrat še lastne kakovosti bivanja. Prežeča okoljska kriza torej ne ogroža le neposrednih lastnosti naravnega habitata, temveč obenem grozi tudi s korenito spremembo naše kulturne krajine. Bomo v prihodnosti še lahko živeli v raznolikosti alpskega, mediteranskega, kraškega, panonskega sveta?
V umetniškem delu proslave zato na eni strani poudarjamo nevarnost in razsežnost podnebne krize, na drugi strani pa prezentiramo bogastvo in širino naravnega habitata Slovenije, da bi na ta način vzpostavili kontrast, ki “ključno frontno črto človečnosti” naredi otipljivo in čutno nazorno.
Kljub katastrofični, včasih že skorajda kataklizmični atmosferi, ki običajno preveva ves diskurz o podnebni krizi, je naš zastavek pravzaprav optimističen: zanimalo nas bo predvsem, kako pristopiti k vprašanju odnosa med naravo in državo, da bomo zmogli podnebno krizo doumeti kot temelj naše prihodnje državnosti in jo razumeti kot izziv, ki naj postane vir našega prihodnjega nacionalnega ponosa. Umetniški del proslave zato ne bo le še ena v nizu uprizoritev, ki tako ali drugače konstatirajo poglaviten vzrok krize, temveč bo obenem skušala predstaviti predvsem potrebo po vpeljavi novih etičnih konceptov sobivanja.
Okoljska kriza namreč ni le trenutno najbolj prežeča in neposredno ogrožajoča kriza človeštva, temveč je obenem stičišče, kjer se križajo skorajda vse druge velike teme sodobnega časa. Temeljni apel in sporočilo proslave je torej potrebno razumeti predvsem kot poziv k reorientaciji naših etičnih postulatov.
Žiga Kump
Koncept, režija in scenografija: mag. Matej Filipčič
Besedila: Irena Štaudohar, dr. Tomaž Grušovnik, Žiga Kump
Glasbeno vodstvo in aranžmaji: Matija Krečič
Koreografija: Žiga Krajnčan
VJ: Andrej Intihar
Video: Jasna Hribernik WHITE BALANCE, Nejc Trampuž, Posnetki in fotografije iz arhiva Mateja Vraniča
Grafično oblikovanje: Rok Marinšek
Kostumografija: Vesna Mirtelj
Oblikovanje svetlobe: Blaž Sinjur
Oblikovanje zvoka: Miha Arnuš
Igralci:
Jana Zupančič, Tina Resman, Matevž Sluga, Filip Štepec
Pevci:
Zvezdana Novaković, Raiven, Boštjan Dermol, Nina Strnad, Ana Bezjak, Matevž Šalehar - Hamo, Masayah, Magnifico
Glasbena zasedba pod vodstvom Matije Krečiča:
Matija Krečič, Deyan Muc, Metod Banko, Domen Bohte, Teo Collori, Nejc Klun, Ema Krečič, Matej Kužel, Gea Pantner Volfand, Matjaž Skaza, Anže Vrabec, Peter Firšt, Aljoša Jurkošek, Aleš Klančar
Spremljevalna vokala: Blažka Oberstar Bistan, Saša Matajič
Plesalci
Žigan Krajnčan, Maruša Jakopič, Sara Janašković, Beno Novak, Alja Branc, Kristýna Peldová, Gašper Kunšek,
Moški oktet pod vodstvom Anastasia Banovec, Gašper Banovec, Toni Rajk, Rok Ferenčak, Domen Anžlovar, Luka Černe, Marko Erzar, Andraž Banovec, Domen Banovec
Mladinski pevski zbor RTV Slovenija pod vodstvom Tomaža Pirnata
Organizacija nastopajočih: Melinda Rebrek
Postavitev scenografije: Igor Remeta
Na posnetkih:
dr. Žiga Zaplotnik, dr. Matjaž Ličer, dr. Tjaša Pogačar, dr. Žiga Malek, dr. Lučka Kajfež Bogataj, Dama dr. Jane Goodall
ORGANIZACIJA
Koordinacijski odbor za državne proslave in prireditvezanj Protokol Republike Slovenije in Generalni sekretariat Vlade Republike Slovenije
TV režija: Urška Žnidaršič
Fotografije: Andraž Kobe, Simon Tomažič, Marko Delbello Ocepek. Bobo
