DRŽAVNA PROSLAVA OB DNEVU UPORA PROTI OKUPATORJU - UPORNI ČLOVEK - ČLOVEK UPANJA
Kočevje, 26.4.2018
Koncept letošnje proslave izhaja iz poskusa vzpostavitve odnosa med uporom in upanjem. Izhodiščno vprašanje je, kaj legitimira in kaj osmišlja akt upora. Stališče, ki ga v odgovor ponuja proslava je, da se vsakršen upor, kolikor si prizadeva seči onkraj gole zavrnitve obstoječega, napaja z upanjem. Za razliko od odpora kot neposredne reakcije na grožnjo, je dejanje upora bivanjski akt, ki v vsakokratnem zgodovinskem času skuša zasnovati nastop nečesa novega. Predpostavka tako razumljenega koncepta upora pa je prav vznik upanja, ki »mrtvi tek« zgodovine razpre možnosti alternative, s čimer razširi prostor možnega. V nasprotju s pojmom optimizma, ki označuje kvečjemu postopno izboljševanje vselej istega in ki je zlasti v pogojih sodobnega kapitalizma postal tako rekoč koncept statusa quo, pojem upanja označuje obet emancipatorne spremembe.
Upor razumemo kot temeljni gradnik slovenske nacionalne identitete. Ta se je pravzaprav vzpostavljala skozi serijo uporov. V nasprotju s precej razširjenim prepričanjem, močno prisotnim v »splošni zavesti«, da je nacionalna identiteta rezultat postopnega kopičenja raznolikih narodotvornih elementov v smiselno celoto, je tudi slovenska nacionalna identiteta, kot je pogosto običaj pri manjših narodih, v resnici rezultat serije upornih prelomov. Rečeno nekoliko drugače – Slovenci svojo identiteto dolgujemo uporu oziroma posameznim upornikom, ki so v ključnih trenutkih zgodovine nastopili proti obstoječemu redu in skozi akt upora ponudili nova orodja družbenih sprememb. V tokratni postavitvi želimo ob refleksiji pomena upora za slovensko nacionalno identiteto odpreti vprašanje, kateri so ključni elementi upornega človeka. Koncept upornega človeka ne razumemo le kot označevalca individualnih in intimnih osebnostnih lastnosti, temveč ga razvijamo kot koncept eksistencialne in družbeno angažirane drže.
V proslavi se vzporedno posvečamo interpretaciji dveh momentov: na eni strani reflektiramo uporniški »dogodek« NOB v lokalnem kontekstu Kočevja, na drugi pa razvijamo poskus aktualizacije upornega človeka kot človeka upanja v kontekstu in pogojih današnjega časa. V zgodovinsko-dokumentarnem delu se posvetimo ključnim dogodkom, ki so se v obdobju 2. svetovne vojne zgodili na Kočevskem ter izpostavimo vlogo določenih posameznikov. Posebej se posvetimo Zboru odposlancev, Bazi 20 ter konspirativnim bolnicam. Zgodovinsko-dokumentarni del je ob projekcijah dokumentarnega fotografskega in video gradiva podprt z interpretacijo esejističnih in dnevniških zapisov akterjev takratnega dogajanja (Edvard Kocbek), refleksijo dr. Matjaža Lunačka ter poezijo upora, ki je nastajala v času NOB. Z vzporejanjem in sopostavitvijo NOB z nekaterimi drugimi zgodovinsko pomembnimi uporniškimi dejanji, kontekstualiziramo NOB v naracijo zgodovine slovenskega uporništva in jo zasnujemo kot zgodbo nacionalnega upanja. V drugem delu se posvetimo poskusu aktualizacije upornega človeka in se posvetimo vprašanjem o možnih razlogih in povodih za vznik nekega novega, drugačnega upanja.
Žiga Kump
Koncept, režija in scenografija: mag. Matej Filipčič
Besedilo: dr. Matjaž Lunaček, Žiga Kump
Oblikovanje videa: Andrej Intihar
Oblikovanje svetlobe: Gregor Smrdelj
Kostumografija: Slavka Pajk
Koreografija: Rosana Hribar
Animacije: Domen Marinčič
Igralci:
Jožica Avbelj, Nika Rozman, Aleš Valič, Aljaž Jovanović
Solisti:
Vlado Kreslin, Živa Češarek, Vokalna skupina Vocabella
Big Band orkester Slovenske vojske, Partizanski pevski zbor
