režija, scenografija: Matej Filipčič
scenarij: Matej Filipčič & Irena Štaudohar
tekst: Irena Štaudohar, Arundhati Roy
igra: Iva Zupančič
moški glas: Branko Završan
direktor fotografije,snemalec: Simon Pintar
montaža: Igor Gajič
avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar
asistentka snemalca, ostrilka: Nicole Drakulič
osvetljava in snemalec zvoka: Peter Uhan
zvokovna obdelava: Mig 29
scenska tehnika: Blaž Jelnikar
maska: Irena Mrhar
telekino: Emil Svetlik
foto: Peter Uhan
Projekt je nastal s pomočjo Ministrstva za kulturo RS
v filmu je bila uporabljena glasba
SLOVENSKEGA OKTETA
tehnične storitve je omogočil
FILMSKI STUDIO VIBA FILM LJUBLJANA
STUDIO ILUZIJA
produkcija: OSUM, junij 2004
nagrada za najboljši scenarij na 10. Festivalu neodvisnega filma Slovenije - Kinodvor, Ljubljana, 2006
INTERIERI so kratek film, ki gledališko mizansceno soočijo s filmskim kadriranjem in princip fragmentirane dramaturgije z montažo. Inspirian je z istoimensko predstavo o izmišljeni igralki, njena zgodba pa v filmskem žanru postane mešanica fikcije in dokumentarca.
»Obstajajo občutljivi trenutki, ko se nam naš notranji svet predoči in postane viden,« je leta 2000 ob premieri monodramskega nastopa Ive Zupančič z naslovom Interieri zapisala dramaturginja predstave in soavtorica besedila Irena Štaudohar. »Nekje med vzdihom in izdihom, medtem ko zapremo in odpremo oči, se naši notranji monologi, ki jih vseskozi nosimo nekje v zatilju glave, spremenijo v zgodbo.« Ko je sugestivna in izčiščena predstava arhitekta in režiserja Mateja Filipčiča, ki je najprej nastala kot eden od treh delov gledališkega Projekta 3 (produkcija zavod Museum Ljubljana), ta mesec doživela premiero v filmski različici, sem šla in našla tisti tekst: »Spomini se materializirajo v predmete, ki jih lahko otipamo in določimo njihovo obliko. Vonjave in dotiki, ki veljajo za najbolj nedoločljive čutne elemente spomina, postanejo utripi in ritmi, ki odštevajo čas naše prisotnosti. Telo prične razmišljati in pripovedovati vse, kar si je zapomnilo, misli se spremenijo v okončine, ki se oprijemajo in čutijo kožo.«
Gledališko-filmski dokument Interieri, ki so ga predvajali v prostorih Narodnega muzeja, s predhodno gledališko predstavo povezujeta naslov in besedilo ter seveda tudi vsi štirje ključni člani ekipe: igralka Iva Zupančič, soavtorica predloge in dramaturginja Irena Štaudohar, snemalec Simon Pintar ter režiser Matej Filipčič. Interieri nudijo priložnost za vzpostavitev dialoga med predstavo in filmom, ki se opirata isto predlogo, hkrati pa z razpiranjem sorodnih vprašanj v obeh medijih tudi usmerjajo pozornost na njune ključne razlike. »Kakšne oblike je spomin na odru in kakšen v podobi filma?« se glasi eno od vprašanj, ki so si ga med delom zastavili ustvarjalci filma.V primeru Interierov to vprašanje ne zadeva le ob specifiko medijev, temveč tudi ob časovni interval med nastankom predstave oziroma nastankom filma. Če se je predstava spraševala o spominu na podlagi uprizorjenega intervjuja s fiktivno žensko v interpretaciji Ive Zupančič, se v filmu, ki je že svojevrstna reminiscenca na predstavo, zavemo razlike med uprizorjeno osebo in nastopajočo igralko, obenem pa poleg estetske prepoznamo njegovo dokumentarno vrednost: pričuje nam o predstavi.
Film je idealen medij, v katerega je mogoče zapakirati vse tisto »vmes«, ne da bi bilo treba posegati v izvirni scenarij. Še zmeraj gledamo Ivo Zupančič, kako igra fiktivno žensko osebo, ki odgovarja na vprašanja nevidnega izpraševalca ter se potaplja v njen izmišljen spomin. Še zmeraj prisostvujemo reminiscencam, ki oživljajo in privzemajo skoraj otipljivo obliko. Razlika ni zgolj v tem, da se tokrat z Ivo v sliki sprehajamo po strehah ljubljanskih nebotičnikov, jo zasledujemo po poljih in gozdovih ali se skupaj z njo podamo v grad; da iste besede podlaga drug vizualni in zvočni material. Razlika je tudi v tem, da je predstava iz sedanjika prešla v preteklik ter postala predmet spomina, na katerega se film-dokument navezuje z uporabo mnogih nevsiljivih citatov, ki pa jih resda lahko razberejo samo tisti, ki so predstavo videli. Ženska, ki jo gledamo v filmu, je bližja Ivi Zupančič kakor tista, ki smo jo gledali na odru, kajti njena vloga je vmes postala sama svoj spomin. Da se te bližine v ustvarjalni ekipi zavedajo, potrjuje izbira filmskih prizorišč, ki očitno korespondirajo z življenjem in delom nastopajoče igralke.
Kdor Ivo Zupančič pozna, se bo ob prizorih med ruševinami gradu na Dolskem ali pa v slikoviti notranjosti brežiškega gradu spomnil dejstva, da je svoje otroštvo preživela v trebanjskem gradu; ob prizoru v garderobi ljubljanske Drame se bo zavedel njenega dolgoletnega poklicnega angažmaja v tem gledališču; ob prizoru v avtu mu bo gotovo prišla na misel njena strast do šoferskih izletov na zeleno Dolenjsko; ob njeni omembi vesolja (ta je sicer stvar teksta in je bila že prisotna tudi v predstavi) pa jo bo zagledal, kako z razmršenimi lasmi in z glavo navzdol lebdi v breztežnostni predstavi Dragana Živadinova. Toda film ne korespondira le z življenjem in delom Ive Zupančič, temveč tudi z opusom Mateja Filipčiča oziroma njegove ustvarjalne ekipe; v njem se namreč vrstijo razni citati tako iz gledališke uprizoritve Interierov (besedilo, igralka, kostum, prizor s stolpom in oblaki...), kot tudi iz njegovih drugih projektov, najbolj pogosto iz predstave Osum (maketa mizanscene z lutkama moškega in ženske, ki sedita za mizo in se gresta intervju, glasba Mitje Vrhovnika Smrekarja, posnetek odrskega poljuba).
V tem gledališko-filmskem dokumentu torej ne gre več le za »obrnjene perspektive«, o katerih je leta 2000 pisala Irena Štaudohar, o posebnih trenutkih, »ki jih zaslutimo v nenavadnih stanjih vsakdana, ali pa takrat, ko se gmota našega telesa potopi v nočni sen«. Če je šlo v predstavi »le« za raziskavo trenutkov, ko se »naš interier spremeni v eksterier«, ko »telo postane soba« oziroma »oder spominov«, gre v filmu še za to, da je tudi obstoječi predhodni umetniški dogodek postal predmet spominjanja. Ob vsem tem so filmski Interieri prvovrstna estetska izkušnja, ki podobo Ive, oblečene v belo srajco in visoko prepasano belo krilo ter obuto v nizke bele športne copate, za vselej ujamejo na filmski trak. Jo postavijo na polje in v gozd, nad strehe in med zvonike, v ogolele industrijske komplekse in med poslikane zidove graščin. V igri kontrastov in kompozicij, ki konstituirajo vizualni kontekst filma, zaznamo prostorsko ozaveščenost režiserja, scenografa in arhitekta Mateja Filipčiča, v sublimni pojavi Ive Zupančič pa prepoznavamo preplet izmišljene ženske junakinje in karizmatične igralske osebnosti.
Petra Pogorevc, Sodobnost
http://www.ljudmila.org/kudcineast/festival/porocilo.htm
http://www.cinemania-group.si/novica.asp?podrocje=2&menu=2&novica=254
http://www.rtvslo.si/kultura/film/praznicni-festival-slovenskega-filma/140091
http://www.dnevnik.si/novice/kronika/147968
http://slovensko-morje.net/index.php?page=news&view_news=2974
