po motivih filma Jesenska sonata (I. Bergman)
igrajo:
Jette Vejrup Ostan
Iva Zupančič
režija, scenografija: Matej Filipčič
dramaturgija: Irena Štaudohar
kostumografija: Alan Hranitelj
oblikovanje luči: Miran Šušteršič
oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič
lektorstvo: Barbara Rogelj
oblikovanje promocijskih gradiv: Rok Marinšek
foto: Peter Uhan
koprodukcija OSUM in MGL
november 2006
projekt je podprlo Ministrstvo za kulturo RS in MOL- oddelek za kulturo in raziskovalno dejavnost
Predstava Ko mine (Jesenska sonata) je zgodba o materi in hčerki. Družinska saga oziroma duet, v katerem se dialog sooči s tišino in bolečina z ljubeznijo. Na nek način nikoli ne odrastemo, saj je vsak spomin na otroštvo kot živ organizem, ki tiho biva v nas in včasih postane intonacija naše bolečine, geste, pogleda, želje, strahu ... To je spomin, ki sluti naše življenje. Tako kot drevo sluti idejo o tem, da spomladi vzbrsti in jeseni odvrže svoje liste, pa pravzaprav ne ve natančno zakaj.
Glavni akterki predstave – mati, slavna pianistka, ter hči, katere življenje je kot nikoli razviti črno-bel film – sta ujeti v spiralasto zgodbo o ljubezni. »Poslušaj samo te prve takte ...« pravi mama hčerki, ko ji razlaga čustva Chopinovega preludija … »Boli, ampak on tega ne pokaže. Potem pa kar naenkrat vstopi kratko olajšanje, ki takoj mine, in ostane samo še bolečina. Ni niti manjša niti večja kot prej.« Ta njena interpretacija glasbe je natančna pripoved o njunem odnosu, preludij o neizrekljivem. Ali bolečina, ko jo izrečemo, mine? Ali hči kdaj preneha biti otrok svoje matere?
»Mama in hči. Kakšna strašna kombinacija občutij, zmešnjava in zmeda in vse se dogaja v imenu ljubezni. Hči mora naslediti materine rane. Hči mora preživeti in doživeti materine neuspehe. Materina nesreča mora postati tudi hčerkina nesreča. Kot da popkovina nikoli ne bi bila prerezana…Ali je hčerkina nesreča materina zmaga? Ali je moja žalost tvoja skrivna radost?«
Irena Štaudohar
Zakaj drevo jeseni odvrže svoje liste?
Ko mine je gledališki »remake« po odličnem Bergmanovem filmu Jesenska sonata (1978), ki je pripoved o družini, oziroma razmerju med materjo in hčerko. Dramski tekst za predstavo izhaja iz filmskega scenarija in na drugačen način kot klasičen dramski tekst odpira različne dimenzije, ki jih živita glavni junaki. Kot pri Bergmanu sta v centru dogajanja dve odlični igralki z vsemi gledališkimi elementi, ki zaradi dramaturgije, v kateri se mešata filmski in gledališki princip, pridobijo nove in drugačne gledališko-filmske lastnosti.
Vprašanje o odnosu med materjo in hčerko je na nek način univerzalno vprašanje, arhetip in je glavnio gibalo predstave. »Preiti od fizične bolečine, kjer poteka igra simptomov in se odloča o učinkih, na metafizično raven, kjer se snuje, kjer se zarisuje, odigrava čisti dogodek.« pravi o cilju pripovedne umetnosti J. Deleuze in »Ko mine« je dobesedna ponovitev te misli.
Glasba predstave je bolj ali manj zvočna kulisa oziroma zvočna slika, zvočna sonata; kombinacija glasbe in naravnih šumov narave, vetra, dihanja, jeseni... Kot pravi sam Bergman, so naravni zvoki najpopolnejši material, ki lepi filmsko sliko.
Jesenska sonata je metafora, psihoanaliza, arhetip, realizem, spomin, družinska saga, medčloveški odnosi v njej so nežni in globoko kruti. Junakinji iz svoje podzavesti v enem samem večeru izpraskata najbolj krute spomine, ki so oblikovali njuna življenja, dosežeta dno, znotraj katerega se srečata dva nasprotna si pola - sovraštvo in ljubezen, ki postaneta eno samo čustvo. In nato živita naprej… Vsaka svoje življenje... Vsaka svojo jesen...
V nas živi nekdo, ki ga ne poznamo. Kot v drevesu, ki pravzaprav ne ve, zakaj zaradi jesenske sence odvrže svoje liste in ostane samo, vse dokler ne pride svetloba pomladi. Ne ve.
