Marija Antoinetta

Katero zgodovinsko osebnost bi povabili na klepet ob kavi in zakaj?

Francosko kraljico Marijo Antoinetto. Ker je njeno življenje zaznamoval preplet zgodovinskih dogodkov, saj se je njena usoda odigrala v zadnjih rojalističnih vzdihljajih pred rdečim zastorom francoske revolucije. Ker je bila postavljena na mesto kraljice tujemu ljudstvu, ki ga ni razumela. Ker so se uresničile besede njenega brata Jožefa II.: »Revolucija bo grozna, če je ne pripraviš ti.« Njena zgodba je presek zgodb evropske zgodovine, francoske revolucije in usode ženske, ki si je želela živeti svoje življenje odmaknjeno od kraljevskih ceremonialov in dvorne etikete. Njeno skrivno življenje je botrovalo številnim zgodbicam in obrekovanjem, ki so krožila o njej. Bila je Madame Veto, Petite rousse, Madame Deficite, Louve autrichienne, Reine martyre … Vendar, kdo je pravzaprav bila in je Marija Antoinetta danes?
Soočenje z njo razgalja njeno podobo, razloge njenih dejanj, njene osebne stiske in veselja, kot jih vidimo danes z dvestoletno časovno distanco. Na videz se je spremenilo marsikaj, a v resnici se ni. Marija Antoinetta je živela in vladala v času mešanja različnih ideologij, v času, ko sistem tako kot danes ni več zmogel akumulirati samega sebe. Ali torej tudi mi potrebujemo revolucijo? Mogoče revolucijo duha? Mogoče nam lahko pri tem s svojim zgodovinskim zgledom marsikaj razjasni ona, Marija Antoinetta, ki je živela in vladala v času, ko sistem ni več zmogel vzdržati in je preprosto počilo. In vse je prišlo na dan.

Gledališki dogodek ali dogodek v gledališču?

Projekt Marija Antoinetta se izmika vsakršnim teoretskim definicijam, ki bi ga zvrstno ali žanrsko opredelile. Lahko bi ga podnaslovili kot gledališki ali multimedijski dogodek, zagotovo pa ga ni mogoče umestiti zgolj v kategorijo pop dogodka, eventa ali gledališča v klasičnem smislu. Matej Filipčič se tokrat giblje na robu, saj se poigrava z gledališko formo, ki jo križa s televizijskim žanrom pogovorne oddaje, t. i. talk showa. Na katerem robu se torej giblje? Na robu gledališča ali robu komercialnega dogodka, ki v tem primeru nima naročnika oz. je njegov naročnik kar avtor projekta sam? Je to rob umetnosti ali rob zabave? Morda rob tveganja? Odločitev za tovrstno izpeljavo projekta, ki ga je avtor sprva načrtoval kot monodramo o zadnji francoski kraljici, izhaja iz teme in materiala samega.
Marija Antoinetta je bila pop ikona svojega časa že davno pred eksploatacijo popa in iznajdbo pojmov, kot so družba spektakla, reprezentacija, medializacija in podobno. Njena dovršena podoba, ki jo v sodobnem jeziku mode z eno besedo označimo kot styling, se je odražala tako v razkošnih in vsak dan drugačnih toaletah kot tudi v življenjskem stilu, izbranih prostočasnih dejavnostih in odnosu do sveta. Njena podoba je na ozadju dogodkov 18. stoletja, ki so prek razvpite francoske revolucije prinesli bistvene spremembe v politični ureditvi Francije, rezonirala v javnosti. In jo tudi močno razburjala. O tem pričajo številni zapisi v tedanjem časopisju, karikature in vzdevki, s katerimi so jo oblagali. Knjige o njej in kasneje tudi filmi so jo poskušali prikazati v najrazličnejših perspektivah, ki so še dodatno podčrtale eno ali drugo dimenzijo njene konstruirane podobe. Zanima nas, kdo vse je bila in še vedno je Marija Antoinetta ter manipulacija z njeno podobo v njenem času, skozi zgodovino in zdaj.
Tudi Filipčičeva Marija Antoinetta se ne more izogniti oblikovanju konstrukta zgodovinske osebnosti, se pa poskuša odmakniti od enoznačne, črno-bele podobe in prikazovanja njene osebnosti skozi ozko prizmo realističnega zgodovinskega gledanja, ki je zaradi neohranjenosti virov le delno zanesljivo. Filipčič se zato ob obveznem branju Stefana Zweiga, Evelyne Lever, Caroline Weber in ostalih avtorjev, ki Marijo Antoinetto in njeno dobo osvetljujejo z najrazličnejših zornih kotov, zanaša predvsem na lastno umetniško intuicijo in zadnjo francosko kraljico pogumno postavlja v sodobnost. Skozi formo talk showa, v kateri je možnost neposrednega podajanja informacij v obliki vprašanj in odgovorov, lahko spregovori Marija Antoinetta 21. stoletja z izkušnjo 18. stoletja, ki jo je ustoličilo kot najbolj znano francosko kraljico vseh časov in jo iz zgodovinske osebnosti spremenilo v mit.
Marija Antoinetta je gostja v pogovorni oddaji z Darjo Zgonc, ki dobi vlogo performerke. Nastopa na enak način kot pred kamero, ko vodi informativne oddaje in dogodku doda dokumentaren pečat. Marko Mandić kot Marija Antoinetta nastopa prav tako na podoben način kot na odru ter s tem v dogodek vnaša »veččasnost« in morda celo brezčasnost. Z malo domišljije si zlahka predstavljamo tedenski talk show Darje Zgonc, v katerem bi nastopile različne zgodovinske osebnosti. Kratka učna ura zgodovine na eni in razmislek o sodobnosti na drugi strani. Prav ta občutek se namreč poraja ob projektu Marija Antoinetta.
Pogovorna oddaja je simbolno in ne brez obvezne ironije postavljena na Trg francoske revolucije 1, ki je »domovanje« sodobne Marije Antoinette. Ta od osebnosti in zunanjega videza po nekaj več kot dveh stoletjih ni ohranila vseh svojih zunanjih značilnosti in karakternih potez. Tudi svojega spola ne, kar lahko povežemo s sodobnimi teorijami spola, in sicer, da je spol del performativnega akta (Judith Butler) in tako pravzaprav del človekove podobe, s katero se želi predstavljati v javnosti. Filipčič se na spol Marije Antoinette ne ozira, saj se njegova teza glasi, da je Marija Antoinetta lahko vsak, tako Marko Mandić kot Jadranka Juras, avtor sam ali če hočete Darja Zgonc. Njegova vizija jo s piedestala, kamor jo je pospravila zgodovina, ponovno postavi v življenje. Filipčičeva teza je sicer drzna, vendar se ravno s tem najbolj približa gledališču, v katerem lahko vsak (po)doživlja usode velikih (tragičnih) junakov. V tem smislu gre še nekoliko dlje in celoten koncept približa gledalcu. Vzpostavi ga kot subjekt dogodka in mu podeli še celo privilegij branja predstave skozi njegov intimni kod in bazične človekove življenjske izkušnje. Prav na teh točkah se forma talk showa razbije z emotivnimi prizori iz preteklosti, spomina ali sanj. Po drugi strani pa so razvidne entitete, ki jih je iz 18. stoletja mogoče aplicirati na sodobnost. Kljub zgodovinskim, političnim in družbenim spremembam te ohranjajo svoje funkcije in so zato mnoga vprašanja, ki jih odpira usoda Marije Antoinette, izjemno aktualna tudi v sodobnem času. Prav ta aspekt, ki se kaže kot intelektualno najbolj vznemirljiv, je želel Filipčič razviti v različne smeri. V ta namen je k sodelovanju povabil lepo število slovenskih intelektualcev in javno prepoznavnih oseb ter jim dal besedo. Vsak od njih je dobil nalogo, naj Mariji Antoinetti zastavi nekaj vprašanj. Izkazalo se je, da je vidikov razvoja zgodovinskih, družbenih, etičnih in ostalih dimenzij 18. stoletja toliko, kolikor je osebnosti, ki so se lotile razmisleka. Nekatere vidike smo vključili tudi v besedilo talk showa.
Samo besedilo je nastajalo postopoma, z razvojem koncepta dogodka. Avtorski dialogi se v postmodernistični maniri dopolnjujejo s citati in parafrazami iz Orlanda Virginije Wolf, Markize de Sade Yukia Mishime in vprašanji slovenskih znanih osebnosti ter tvorijo raznorodno, vendar koherentno osnovo za gledališki dogodek. Tekst je deloma kolaž oz. mozaik, deloma reciklaža in deloma celo ready made ter je stilno težko določljiv. Dogodek ima vse prvine talk showa kot tudi multimedijske gledališke predstave in v marsičem poustvarja družbene situacije na francoskem dvoru 18. stoletja (izpostavljenost Marije Antoinette, dvorno etiketo, opazovanje ipd.) ter s tem vzpostavlja temeljne značilnosti družbe, tako takratnega kot tudi našega časa. Prav zaradi svoje svojevrstnosti in žanrske neulovljivosti, dokumentarnosti ter brezčasnosti se projekt Marija Antoinetta kljub dvornim konvencijam, etiketi in formi pogovorne oddaje dejansko giblje na robu – na skrajnem robu (ne)konvencionalnosti.

Eva Kraševec

Marijonetta - (Govoreča) glava Marije Antoinette

Marija Antoinetta in pop? Ne bi mogla obstajati pojma, ki bi si bila bolj oddaljena. Če kdo ni bil privrženec mešanja elitnega in popularnega, ozkega in množičnega, vzvišenega in plebejskega, potem je to bila Marija Antoinetta. Če kdo ni bil ljudski vladar, če kdo ni bil pop-ularen med svojimi podložniki, če kdo ni bil v stiku z rajo in ulico, potem je to bila Marija »pa naj jedo kolače« Antoinetta.
In vendar je navezava Marije Antoinette in pop kulture jasna. Postala je praktično pop ikona, tržna znamka, ena najbolj prepoznavnih med kraljevimi rodbinami, oglaševalci bi rekli »brand za določen lifestyle«. Ime, o katerem ima vsakdo svojo predstavo in zelo pogosto tudi svoje mnenje. Pooseblja bodisi eno najbolj arogantnih, sprevrženih, hladnih, zoprnih vladaric v zgodovini človeštva bodisi malce skrivnostno, precej mitologizirano, različno razumljeno, naši novinarji bi rekli »kontroverzno« (in naši sodniki bi nemudoma prepovedali poročanje o Mariji Antoinetti ter uporabo te besede ob njeni omembi) osebo. Pop ikona, torej.
Marija Antoinetta bi seveda način, kako jo danes obravnavamo, predvsem pa predstavljamo, sovražila. Verjetno bi želela, da bi o njej skladatelji pisali opere, ob katerih bi gledalcem v najbolj tragično numinoznih trenutkih na oči privrele solze. Balet bi tudi še bil primeren. Toda tradicionalen. Nikakor ne nekakšen sodobni izrazni ples ali kakor koli se že reče tem modernim zadevam.
Toda gledališka predstava, za katero navadni plebejci iz različnih poklicev pišejo traktate o njej? Trženje njenega imena in sponzorji? Talk show? Intervjuji? Televizija? Marijo Antoinetto množična popularnost ni brigala. Množice je niso brigale. Odnosi z javnostjo je niso brigali. Če bi videla film, ki ga je pred leti o njej posnela Sofia Coppola, bi – če bi še imela oblast – padale glave. Hotela je biti najbolj elitističen vladar, zdaj pa se njene posteljne avanture prikazuje ob vrtenju novoromantično-plemenskih zvokih Adam & The Ants, dvorne zabave ob vrtenju Siouxie & The Banshees, veličastna graciozna poroka pa ob vrtenju – The Cure. Če bi jo tedaj vprašali, kaj je hujša kazen, da ji odsekajo glavo ali da jo kasneje prikazujejo ob vrtenju plebejskih novovalovskih ritmov, bi verjetno izbrala slednjo.
Obstaja možnost, da bi tudi Marija Antoinetta spoznala pravila 21. stoletja. Obstaja možnost, da bi tudi ona imela svoj facebook profil, kjer bi mrzlično zbirala prijatelje; da bi tudi ona posodila svoj lik in svoje ime za parfum, če ta ne bi uspel, pa vsaj za kakšen množični izdelek v verigi trgovin s cenejšimi izdelki; da bi tudi ona posnela svoj resničnostni show, versajsko Preprosto življenje po vzoru Paris Hilton ali show o zblojeni družini po vzoru Osbournovih; da bi pristala na nastop v Big Brotherju slavnih je vseeno prenizkotno pričakovati; in da bi navsezadnje odšla na televizijo in v talk showu odgovarjala na vprašanja svojih podložnikov.
Navsezadnje se postavlja tudi vprašanje, v kakšen tip talk showa bi šla. V profil ljudske oddaje, v kateri zraven vrtijo veliko harmonike in zbijajo bedaste gostilniške kvazi-šale, ne bi sodila. Na prijazen nedeljski klepet s posladkanim voditeljem, ki bi se ji na moč prikupoval, bi verjetno še pristala. A danes bi Marija Antoinetta v resnici pristala – in sodila – v inkvizitorski show, kjer bi voditelj sicer povabil več gostov, toda potem bi se spravil nanjo, poosebljenje zla, vsega slabega v državi, tajkunko, ki razmetava z denarjem, medtem ko njeni podložniki zbirajo hrano za brezposelne, odpuščene, oropane in ogoljufane.
Tudi če bi Marija Antoinetta danes odšla na televizijo in se branila, tudi če bi pristala na mešanje elitnega in popa, tudi če bi pogoltnila vse svoje pomisleke, bi končna zahteva ljudstva bila še vedno ista kot pred več kot dvesto leti. Njena glava.

Dr. Marko Milosavljević
 

Pop/Kultura - četrtek, 25.11.2010 Tekst: Tanja Lesničar - Pučko

Giljotina, pot v demokracijo?
Režiser Matej Filipčič je pravzaprav že prava blagovna znamka za upodabljanje nenavadnih ženskih likov in temu se ne izneverja niti njegova nova predstava Marija Antoinetta, ki v lepi meri temelji na istoimenski knjigi Stefana Zweiga (za to neposrečeno mešanico slovenskega in francoskega zapisa imena se je leta 1933 odločil prevajalec Fran Albreht). Pri nastajanju dramske predloge je nekaj drobcev prišlo tudi iz del Virginie Woolf in Yukia Mishime, svoje pa je prispevala še vrsta povabljenih intelektualcev ali znanih oseb, ki so v gledališki list zapisali svoje poglede na to slavno zgodovinsko osebnost.
Rekonstrukcije življenja, ki ga je zgodovina spremenila v mit, in to v zelo negativen mit, se je režiser lotil prek spektakelske forme TV-šova, v katerem novinarka (odlično jo "igra" novinarka Darja Zgonc) vabi na oder goste. Najprej zastavlja vprašanja Mariji Antoinetti (Marko Mandić), nato pa jo sooči še z Robespierrom (Nina Zidar Klemenčič). Obglavljena kraljica (na robu odra sedi v Hraniteljevem zgodovinskem kostumu njena ženska inačica v izvedbi Jadranke Juras, ki pestuje tudi oddrobljeno glavo) ima tako po četrt tisočletja priložnost zavrniti laži, ki so jih že tedanji mediji in kasnejši obrekovalci stkali o njej, zavrniti nespodobna vprašanja (kako se je počutila, ko ji je umrl otrok), opozoriti na ksenofobijo, saj je bila osovražena predvsem kot tujka, Avstrijka, zelo zabaven pa je tudi "dvoboj" z Robespierrom o tem, ali je demokracija res zmagala in ali je ljudstvu res prinesla toliko dobrega, kot mu je obetala.
"Oddajo" prekinjata oglasni blok (sponzorji predstave, ki je v veliki meri nastala na entuziastični pogon) in anketa, ki pokaže, da vprašani na ulicah dobro poznajo kraljico, predvsem (domnevno) njeno izjavo o kruhu in poticah, da pa nihče ni vedel, kdo je bil Robespierre. Ha! Tudi to nekaj pove o demokraciji in njenih stranpoteh. No, še en zgodovinski lik se prikaže, kot kraljičin spomin na dunajsko otroštvo: njena mama, nam dobro znana Marija Terezija. Njena impozantna, v črno odeta figura in njena Ave Maria (v interpretaciji Mirjam Kalin) je odlično neverbalno pojasnilo zapletene usode vladarice in matere.
Marija Antoinetta tako spretno razgrinja hipokrizijo tistih, ki so jo izdali, brutalnost onih, ki so jo v imenu pravičnejše ureditve "dekapitirali", a nato tudi sami zlorabili položaj, žogico o socialnem sočutju pa v izvrstnem prizoru zaluča nazaj v obraz novinarki in vsem nam, ki nam ne gre slabo: kolikokrat ste vrnili hrano na polico, ker je bila predraga, ste bili kdaj brezposelni, kaj ste naredili, da bi pomagali ljudem v stiski?
Prek baročno-popoidne forme nas Filipčič tako s humorja polno mero pelje k resnim, vedno zelenim vprašanjem oblasti in oblastnikov, njihove moči in nemoči, moči ljudskega glasu in glasu tistih, ki naj bi ljudstvo zastopali, to pa so politiki in mediji. Ta zapis je sicer nastal po predpremieri, na kateri se je zdelo, kot da bi Mandiču, ki je zelo dobro odigral moški pol kraljice (medtem ko ženski, nadvse lep, ni prišel do besede in je le zapel, hm), tu in tam zmanjkalo teksta, Zidar-Klemenčičeva je od treme glasovno nekoliko škripala. A kljub tem predstartnim šibkostim gre za inteligenten, kreativen in zabaven projekt.

"U dodatnom programu, izbornik se odlučio pokazati scenski redateljski projekt Janez Janše, Janez Janše i Janez Janše »Več nas bo, prej bomo na cilju«, Katarina Stegnar je briljirala u odličnom performansu »Stegn se« u režiji Bojana Jablanovca, a svestrani glumac Marko Mandić oduševio je u predstavi »Marija Antoaneta« u režiji Mateja Filipčiča i Umjetničkog društva Osum. Rečene predstave pokazale su zavidnu razinu slovenske izvaninstitucionalne scene, a upravo s njima dobiva se potpunija slika slovenskog kazališta."  - Helena Braut, Vjesnik