Melanholični croquis

Melanholični croquis

Zrenje v lepoto, zrenje v smrt
Sonja Dular

Gledališki dogodek Melanholični croquis se je porajal iz doživljanja Smrti v Benetkah – novele velikega nemškega klasika Thomasa Manna in istoimenskega filma, ki ga je posnel italijanski gledališki, operni in filmski režiser Luchino Visconti – iz tistega posebnega stanja, ki ga je režiser projekta Matej Filipčič prepoznal kot melanholičnega, tega pa izkustveno definiral kot uravnilovko dveh drugih načel, apoliničnega in dionizičnega. O njunem kontrastu je prek erotičnosti in modrosti premišljeval Mannov lik, pisatelj Gustav von Aschenbach, umetnik, ki na vrhuncu kariere doživlja krizo in se v dneh pred smrtjo nepričakovano sreča z utelešenjem ideala lepote. Visconti je lik književnika zamenjal z glasbenikom, ker je verjel, da je Mann svoj lik zasnoval po Gustavu Mahlerju. Zgodbo umetnika je „vstavil“ v Mahlerjevo skladbo in jo filmsko prestavil v vizualno simfonijo epskih razsežnosti. Smrt v Benetkah še vedno vabi k premisleku, k vprašanjem, na katera vsaka doba in vsak posameznik odgovarja po svoje. 

Melanholični croquis se teme in motivov izvirnika loteva na svojevrsten način, tako vsebinsko kot formalno in produkcijsko. Ne sprašuje se več o prelitju naravne lepote v umetnost, poklicu umetnika in uniformiranem življenju, ki ga lahko en sam nepričakovan izbruh strasti prekine za zmeraj. Sprašuje se o možnosti uprizarjanja čustvenega ambienta in dinamike, ki poganja in oplaja umetniško idejo in njeno izvedbo. Ob tem se sprašuje še, ali je stanja, ki jih doživljamo ob sprejemanju umetnosti, mogoče zabeležiti in ohraniti pri življenju. To stori na način, ki je značilen za Filipčičev uprizoritveni pristop.

Zanj je v prvi vrsti značilna poetika spomina, časovna zanka, v kateri se znajdejo ustvarjalni navdihi iz kolektivne zakladnice umetnosti in zgodovine, predelani prek osebnih izzivov določenega življenjskega obdobja in odprti za gledalčevo lastno razumsko in čustveno odzivnost.

Druga posebnost je raba krokija, skice, ki se metodično razteza prek vseh gradnikov predstave in v enaki meri zadeva sceno, prizore, igro, govor in tekst. Melanholični croquis je v tem smislu pravzaprav definicija Filipčičeve forme in načela uprizarjanja. Kroki je risba, ki podaja osnovne poteze, bistveni vtis neke pokrajine, predmeta. V topografiji je natančna skica nekega terena v času risanja, zato zajema objekte, ki so na njem le začasno. Merilo krokija je določeno in obsega merila od 1:100 do 1:1000. Pri risanju krokija se uporabljajo topografski pripomočki, kot so kompas, kotomer, ravnila, trikotniki, metrski trak za odmerjanje razdalj. Zakaj ta ovinek v topografijo? Ker je Filipčič v izhodišču arhitekt in predstavo gradi kot arhitekturni prostor znotraj obstoječe uprizoritvene lokacije. Razmerja med gradniki predstave določi natančno, ker verjame, da pravi proporci ustvarjajo harmonijo, kamor vstavi zgodbo, ki se lahko razplete v prenovo spomina, v dogodek preobrazbe, spoznanja nečesa za nazaj, ustvarjalne spodbude za naprej.

Tretjič je za Filipčičev pristop značilna posebna skrb za komunikativnost, ki se kaže v aktualizaciji in popularizaciji tematike, ki se je loteva s svojimi predstavami. Rabe pop estetike ne gre jemati prehitro, na prvo žogo, režiserju je vselej sredstvo za povezovanje osebnih doživetij z arhetipi človeštva kot takega, z izkustvi (spomina, družine, ljubezni, smrti), ki eksistencialno zadevajo vse ljudi brez izjeme.

Robert Burton (1576–1640) v Anatomiji melanholije, kjer je na nekaj manj kot dva tisoč straneh do podrobnosti popisal najraznovrstnejše oblike, vzroke in simptome melanholije ter zdravila in tretmaje zanjo – knjigo je mogoče brati tudi kot vsoto vseh vprašanj, ki si jih zastavlja človek pred svetom –, zapiše, da je „najbolj običajen in pogost vzrok ljubez[enske melanholije] tisti, ki pride s pogledom in ki srcu prinese čudovite žarke lepote […], ki izvira iz skladnosti celote ali iz vsakega posameznega dela“. Pogled je netivo tako pri Mannu kot pri Viscontiju. Von Aschenbacha zaznamuje ravno pogled – na – mladega Tadzia in za umetnika je usoden. Nobene besede. Molk, neizrečeno ali neizrekljivo?

Iz te zagate se v Melanholičnem croquisu s pomočjo melanholije kot stanja, ki izhaja iz odsotnosti, želje po nedosegljivem ali iz izgube nekoč dosegljivega, prisotnega, znajdemo v uprizoritvi melanholikovega uma, v katerem domujejo trije liki, Umetnik, Melanholija in Filozofija. Trikotnik, ki ga je mogoče razumeti tudi kot en glas, ki se deli na troje, predstavlja posameznikov zavestni, podzavestni in nadzavestni jaz. Deli med seboj komunicirajo v zanje značilni dikciji in slogu. Umetnik je katerikoli umetnik ali bodisi zgolj ustvarjalni človek, ki doživlja krizo zaradi minevanja časa in prevrednotenja vrednot. Filozofija je njegova višja instanca, ideal, h kateremu teži, ki pozna ritme časa in ne strahuje pred neznanim, kaotičnim, neobvladanim. Melanholija je njegova muza, varno pribežališče, pa tudi vodič/gondoljerka, ki ga vsakič popelje naprej; prek krize, ideala, dvomov in bojazni k čutenju ljubezni, lepote in smrti.

Prizorišče dramskega dogajanja – zanj je že Visconti dejal, da v njem ni dejstev, da je iz samih psiholoških stanj in ta v Melanholičnem croquisu preidejo v serije vpraševanj – je gondola, emblem Benetk, postavljena v klasično arhitekturo, v hotelsko dvorano. Ta je obenem reminiscenca literarnega in filmskega okolja, scenografije Mannove in Viscontijeve Smrti v Benetkah. Občinstvo je potemtakem povabljeno na „večerjo“, na kateri se spekter melanholičnih stanj in vprašanj formalno podaja na tri različne načine: skozi klasično gledališče, znanstveni poskus in družabni dogodek. Znanstveni poskus je odgovor na vprašanje, ali je mogoče melanholijo predstaviti še kako drugače, kot nekoč, ko so o njej razpravljali filozofi, jo upodabljali umetniki in se je potem z njo ukvarjala medicina. Zato je režiser k projektu pritegnil znanost in lik Znanstvenika, od katerega protagonisti pričakujejo novih izsledkov o melanholiji (ki ni ne misel ne emocija, ki je bolezen in zdravilo). S preučevanjem doživljanja se danes ukvarja več znanstvenih disciplin, kognitivna znanost pa jih skuša povezovati. Med predstavo se merijo fiziološki odzivi na čustveno sprejemanje dogodka s pomočjo posebne naprave. Pridobljene izmere so predpogoj za oblikovanje gledalčeve individualne »melanholične ure«. »Čustveni zapisi« bodo postali ready-made objekti, ki bodo naknadno vključeni v samostojno razstavo.

Melanholični croquis je v nekem smislu tudi prelomni projekt Filipčičevega opusa in odgovor na producentske izzive, s katerimi se poklicno srečuje. Je poskus oblikovanja novega uprizoritvenega žanra, ki bi medsebojno dopolnjujoče povezoval tri glavna področja človeške dejavnosti – umetnost, znanost in gospodarstvo. Naredimo še en ovinek.[1] Max Weber, eden od treh utemeljiteljev sociologije, sin očeta, ki je užival v zemeljskih radostih, in matere, vdane kalvinistke, ki je hrepenela po asketskem življenju (kaj ni to razkol evropskega duha, stara zdraha toplega juga in hladnega severa, v katero se vpisuje duh melanholije?), naj bi v nikoli napisanem pamfletu o ekonomski in materialni dimenziji kulturne sociologije analiziral razmerje med umetnostjo in znanostjo. O razmerju umetnosti in ekonomije je pisal na nekem drugem mestu leta 1904: umetniški pojavi niso tipični „ekonomski pojavi“, a nanje vpliva ekonomija, zato konstituirajo „ekonomsko pogojene pojave“. Na umetniški okus vpliva družbena razslojenost tistih, ki se zanimajo za umetnost. In nasprotno, materialni interesi in druge ekonomske sile vplivajo na vrste umetnosti in lahko „prodrejo v najfinejše nianse estetskih občutij“. Znanstveni poskus, ki je temelj racionalne znanosti (in posledično modernega kapitalizma), se je izvorno pojavil v renesančni umetnosti z Leondardom da Vincijem. In tako naprej. Čemu niz Webrovih misli? Nemara odveč, ker to ni nič novega. Pa vendar.

Filipčičev Melanholični croquis je magistralne dejavnosti družbe, umetnost, znanost in gospodarstvo, pritegnil k skupni zavzetosti pri odpiranju vprašanj o doživljanju in razumevanju etične drže, ki dandanes gotovo potrebuje najširši premislek. Melanholija, kaj to je – za posameznika in družbo nasploh? Je pot v razkroj ali pot v ustvarjanje?

kritika:
https://marijanzlobec.wordpress.com/2015/11/17/melanholicni-croquis-po-motivih-filma-smrt-v-benetkah/

 

Umetniki, Saturnovi otroci
Navdihi in tegobe melanholij

dr. Igor Škamperle

Eksistenco umetnika skoraj vedno spremlja melanholično razpoloženje. To je občutek praznine, ki nastopi po doživetju Akme, to je močnega čustva in vzvišenega občutja bistva sveta. Nastopa kot oblika obilja, ki ga okušamo zaradi intimnega stika s celostjo bivanja, hkrati pa kot praznina, ki je tudi oblika spoznanja, ker smo pogledali pregloboko v svoja čustva in njihove želje. Freud je melanholijo razumel kot tožbo po izgubljenem objektu, vendar melanholija ni nostalgija; ni želja po vrnitvi, ampak zavest, da je vsakršna tolažba odveč. Nostalgija zadeva izvirno stanje našega bitja, predpostavlja začetek, nekdanji dom, izgubljeno otroštvo in njuno čistost. Melanholija izhaja s konca. Zave se velikih iluzij, ki jih gojijo ljudje, s svojimi normami in naprezanjem, da bi ukrotili svet narave, ki v zavesti umetnika ostaja otožno neomadeževan. Otožen je zato, ker melanholični umetnik ne išče več utehe med predmeti in oblikami življenja, kakor bi bil že onkraj njega, a hkrati ves ranjen pred življenjem.

V tem primeru melanholija nastopa kot refleksivno občutje; kot zavest, spoznanje in oblika vedenja, ki se spominja izvirne pozabe bistev stvarstva in matere narave. Melanholik je edini, ki se tega zaveda. Drugi ljudje živijo v iluziji, kako gradijo svoje male svetove, v katerih želijo kraljevati. Melanholik pa se zave, da smo od nekdaj že oddaljeni od sklepne polnosti narave.

Neskladje med pristnim svetom narave in duha, družbenimi pravili, ki določujejo stvarnost ljudi, in notranjim občutenjem umetniške duše, ki v svoji otožni svobodi hrepeni po vzvišenem, s katerim se odleplja od ustaljenih norm, to neskladje ni le bolezensko stanje, plod črnega žolča in slabega vpliva planeta Saturna, kakor so ga skušali pojasniti antični filozofi in zdravitelji, ampak je ustvarjalni navdih, ki nas dviguje do globljega uvida, iz katerega se rojeva sublimna umetnost.

Takšen zanos je vedno tudi nevaren. Toda srečujemo ga, kakor piše v anonimnem antičnem spisu Problem XXXI, pri vseh izjemnih ljudeh, naj bodo filozofi, državniki, pesniki in umetnice, ki so vsi bili melanholični. Zaradi genialnosti, ki jo premorejo, prihajajo do vzvišene lepote, njihova dejanja pa potrebuje vsaka družba, ker kolektivna zavest šele z njimi pridobiva bivanjsko legitimnost v svetu in celostno ravnotežje.

Marsilio Ficino, iz Knjige o življenju (Liber de vita, 1489):

I, 4: O štirih razlogih, zakaj so književniki melanholični.

Trije razlogi književnike navajajo k melanholiji: prvi je nebesne narave, drugi zemeljsko naravne, tretji človeške. Nebesni razlog izhaja iz Merkurja in Saturna, ki književnike spodbujata k raziskovanju (prvi), in k stanovitnosti ter shranjevanju pridobljenega znanja (drugi), oba pa sta hladna in v določeni meri suha, kakor trdijo astronomi. Merkur seveda ni hladen, je pa suh zaradi svoje velike bližine Soncu. Takšna je tudi narava melanholije. To naravo oba planeta že od vsega začetka posredujeta tistim, ki jih zanima književnost, s časom pa se ta le povečuje.

Naravni vzrok je naslednji: da bi pridobili znanje, se mora duh iz zunanjosti usmeriti v notranjost, kakor iz oboda v središče, da bi se človek tam zbral in obstal. Prehajanje iz oboda v središče pa je lastnost Zemlje, kateri je črn žolč zelo podoben. Slednji torej močno vpliva na duha, da bi se zbral v sebi in se prepustil motrenju. Na enak način se naš duh zdaj posveča raziskovanju središč posameznih stvari, pri tem pa se intuitivno dviguje do najvišje stvarnosti, pri čemer je soroden Saturnu, ki je najvišji med planeti. Tudi samo motrenje, ki vztraja v obliki zbranosti, prevzame naravo, podobno temnemu značaju.

Človeški razlog, ki izhaja iz nas samih, pa je naslednji: ker pogosto umsko delo suši možgane, pri čemer izpareva vlažnost našega telesa, se narava možganov hladi in postaja melanholična. […] Pri tem zaradi kontemplativnega delovanja zanemarjamo želodec in jetra, kar ima za posledico slabšo prebavo in ohladitev telesne krvi, ki postaja gostejša in črna. Najbolj pa so črnemu žolču podvrženi tisti, ki pretiravajo v študiju filozofije in um ločijo od telesa, svojo misel pa usmerijo na netelesne realnosti: bodisi zato, ker je to zahtevna dejavnost, ki se ji moramo scela predati, bodisi zato, ker moramo ves čas, ko mislimo na takšno resničnost, svojo misel ohranjati ločeno od telesnih vzgibov. Velikokrat se zato zgodi, da nam samo telo pri tem polovično skoraj odmre, oziroma ga zaduši melanholija.

I, 5: Zakaj so melanholiki genialni. Kateri so res takšni in kateri njihovo nasprotje.                

Pojasnili smo, zakaj so častilci Muz melanholični že od vsega začetka, če niso, pa to postanejo zaradi študija. Aristotel v spisu Problem XXXI trdi, da so izjemni ljudje na neki način melanholični. Pri tem potrjuje Platona […], ki v Fajdrosu pravi, da bomo na vrata Muz zaman trkali brez zanosa. Čeprav tu misli najbrž na božanski zanos, lahko ugotovimo, tudi po pričevanju zdravnikov, da se takšen zanos pri nikomer ne prižiga s tolikšno močjo kot pri melanholikih. […] Takšen značaj, ko se prižge in žari, ljudi privede v stanje vznemirjenosti in besa, ki ga Grki imenujejo »mania«, mi pa furor ali norost. Ko se to stanje poleže in ostanejo le njegovi bledi odsevi, je človek začuden in zmeden, kar ustreza melanholiji v ožjem smislu.      

(Priredil I.Š.)

Robert Burton, iz njegove velike knjige Anatomija melanholije (Anatomy of Melancholy, 1621). Izbor je izšel v slovenski izdaji (prevod Lidija Šumah), Studia humanitatis, Ljubljana 2012:

III. del, II. Vzroki ljubezenske melanholije

Najbolj običajen in pogost vzrok ljubezni je tisti, ki pride s pogledom in ki srcu prenese čudovite žarke lepote in prikupne ljubkosti. Lepota je tista, zaradi katere nam ugajajo in nas privlačijo vse stvari, krasen sokol, fina oblačila, čudovita stavba, krasna hiša. […] Ljudi ljubimo predvsem zaradi ljubkosti njihove osebe; označujemo jih za bogove in boginje, za vedre, srečne itd. Med vsemi smrtniki so samo oni varni pred obrekovanjem. Četudi so sicer zlobni, neiskreni, smo do njih vseeno ljubeči in naklonjeni, pripravljeni smo jim pomagati že samo zavoljo njihove lepote, pa četudi utegne to biti edina njihova dobra lastnost. »Govori, mladenič lep, govori Antiloh, tvoje besede so slajše od nektarja; govori, o Telemah, tvoja veščina je bolj izpopolnjena od Odisejeve; govori, Alkibiad, čeprav si opijanjen, ti bomo rade volje prisluhnili.« Napake, ki jih storijo takšni ljudje, niso nobene napake.

(Izbor odlomka I.Š.)

 

Nevrofenomenologija melanholije

dr. Urban Kordeš

Izmuzljiva pokrajina človekovega izkustva je znanstvenikom od nekdaj v napoto. Galilej in Locke, utemeljitelja početja, ki mu danes pravimo znanost, sta spoznala, da se lahko učinkovito ukvarjata samo z merljivimi deli sveta – s tako imenovanimi primarnimi kvalitetami. Subjektivnih sekundarnih kvalitet (občutkov, čustev, misli) se je treba izogibati … ali pa jih preslikati, preračunati – če je potrebno, stisniti – v primarne. Ta recept odlično deluje za fizike, kemike in biologe. Na področju kognitivne znanosti, kjer je subjektivno ravno predmet raziskovanja, je stvar nekoliko bolj zapletena. Ni pa nemogoča. Cena za možnost prevoda sekundarnih kvalitet v primarne, subjektivnega v objektivno, je tiho privzetje predpostavke, da je telo izvir našega doživljanja. Če je, potem lahko … Več kot to – potem moramo preiskovati vir. Torej fiziologijo.

Ta strategija ni nova. Že Hipokrat je zasnoval svojo medicinsko doktrino humorizma na domnevi, da neravnovesja med telesnimi fluidi določajo osebnostne poteze. Melanholija je v tej doktrini dobila status temperamentnega – poleg sangviničnega, flegmatičnega in koleričnega. Melanholiki naj bi bili analitični, tihotni in zamišljeni. Za njihovo stanje pa naj bi bil odgovoren presežek žolča.

Definicija melanholije se je od Hipokratovih časov zožila. Od temperamenta k razpoloženju, najtemačnejšem od vseh. V sedemnajstem stoletju jo je angleški renesančni avtor Richard Burton povezal z vsemi tihimi duševnimi stiskami, še posebej z obupom. Ta asociacija se je obdržala do danes, ko psihiatrija obravnava melanholijo kot razpoloženjski okvir depresije. Še vedno pa iščemo vzroke za  melanholijo v telesnih fluidih. Ne krivimo več črnega žolča, danes so glavni osumljenci nevrotransmiterji: serotonin, noradrenalin, dopamin in glutamat. Raziskave so pokazale, da neravnovesja teh snovi korelirajo s stanji melanholije. Težava (za nevrologe, ki bi želeli vzročne, enoznačne povezave) je v tem, da je sprememba koncentracije omenjenih nevrotransmiterjev povezana še z ducatom drugih duševnih in fizioloških stanj. Kažejo se nekatere korelacije, eksperimenti nam dajejo pomenljive namige, nič pa ne kaže, da bi lahko našli melanholin – snov, ki možgane naredi melanholične.

Sodobna nevroznanost deluje na več vzporednih tirih. Poleg kemije možganov znamo meriti tudi sledi njihove elektromagnetne dejavnosti. Nekatere tehnike merjenja, na primer EEG, samo pasivno zapisujejo električne tokove možganov, PET in fMRI pa prodreta globlje – z radioaktivnimi izotopi ali močnim magnetnim poljem vplivamo na možgane, katerih aktivnost potem merimo. Prav ta globinska merjenja so pozornost raziskovalcev usmerila na delček možganov, imenovan subgenualno področje ali Brodmannovo področje 25. Kot kaže, so depresivna stanja povezana s spremembo aktivnosti tega področja.

Spet – gre za povezave, nekateri namigi kažejo na področje 25, drugi na druga področja. Nekaterim vsadki elektrod na to področje olajšajo depresijo. Drugim spet ne. Nevroznanost afektivnih stanj je izmuzljiva, kompleksna, nenatančna. Kljub temu se ne naveličamo meriti, upati na vzročne povezave … če ni teh, pa vsaj na korelacije.

Včasih poskusi merjenja, primerjanja, računanja kljub vsemu ne pripeljejo nikamor. V takšnih trenutkih (navadno res samo takrat) se vprašamo: kaj sploh merimo? Kaj je melanholija, kakšna je in kako je biti melanholičen? Odgovori vztrajno opozarjajo na preprosto dejstvo: melanholija je izkustvo. Ugibanja na podlagi fizioloških, vedenjskih ali biokemijskih namigov morda ne bodo dovolj. Potreben bo pogled s prvoosebne perspektive, pogled “od znotraj”. Pred desetletjem ali dvema je kognitivna znanost prišla do te točke spraševanja. (Nevro)Znanost se je počasi, obotavljaje začela ozirati po sekundarnih kvalitetah.

Kakšna je doživljajska anatomija melanholije? Kako jo raziskati? V skladu z navodili fenomenologa Husserla začnemo s tem, da postavimo v oklepaj pomene, interpretacije, mnenja in asociacije, povezane z raziskovanim izkustvom. Poskušamo ga uzreti čisto, takšno kot se kaže. Kot kolaž, katerega bistva ni potrebno interpretirati. Za razumevanje je dovolj jasno zrenje in – ker smo znanstveniki – opis.

Nihče še ni natančno raziskal melanholije s prvoosebnega zornega kota. Zdi se, da se s te perspektive, razgaljena pomenov, pokaže presenetljivo daleč od depresije. Morda njena daljna sestrična, nikakor dvojčica. Za melanholijo res ni upanja, vendar ta brez-up sprejme, ga neguje. Brez-up ne pomeni konca, ampak spodbudi refleksijo. Tiha bolečina zrenja v polje zavedanja brez-upnosti je bolečina sprejemanja. Melanholija – tista sprejemajoča – lahko najde v opustitvi upa prisotnost, morda celo lepoto.

Vendar ne kakršne koli lepote. Lepota, rojena v melanholiji, je lepota stika. Tista, ki pride ob utišanju misli, preračunavanja, pričakovanja. Je estetska, afektivna lepota; lepota skozi čutenje. Je občutek, ki bi ga nevrologi povezali s predeli možganov, odgovornimi za emocije: limbičnim sistemom in anteriorno insulo (možganskim “prednjim otočkom”).

Kot smo že ugotovili, so možgani prepleteni, nič ni preprosto, nič enoznačno. Kot kaže, lahko podoben občutek doživimo na skoraj nasproten način. Ena je lepota zrenja v prizor, ki nam je vzel dih (in za trenutek ustavil notranje premlevanje), druga je lepota odkritja, da je slika, ki jo gledamo, originalni Gauguin. Kot kaže, lahko do podobnega občutka pripelje zamaknjeno zrenje v jutranjo zarjo in razumevanje jedrskega zlitja, ki soncu omogoča strašljivo moč in stabilnost. Med miselnimi (frontalnimi) predeli možganov in globokimi, evolucijsko starejšimi gubami limbičnega predela so dvosmerne povezave.

Spet nas je zaneslo v fizično, k primarnim kvalitetam. Lepoto morda nekateri razumejo brez besed, drugi jo čutijo, tretji pišejo o njej strokovne članke. Znanstvenikom je še vedno skrivnost, tako na eni kot na drugi strani razlagalne vrzeli. Prav tako melanholija. Morda pa smo se naučili, da prvoosebni in tretjeosebni pogled, notranji in zunanji pol, estetska in noetska perspektiva lahko obstajajo samo v paru: ko merimo možganske valove, je vedno nekdo, ki meri in opazuje, računa in analizira, se boji, upa, obupuje. Da se lahko boji, upa ali obupuje, limbični sistem v možganih aktivno sodeluje z vegetativnim živčevjem, srce bije, koža se znoji, stroj deluje.