"MARELIČNI LISTI"
igrajo:
Aleksandra Balmazovic, Matej Filipčič, Barbara Novakovič, Zoltan Pletl, Tomaž Gubenšek
koncept in režija: Barbara Novakovič
dramaturgija: Irena Štaudohar
scenografija: Marko Peljhan, Jaka Šimenc
kostumografija: Bjanka Ursulov
glasba: Brane Zorman
produkcija: Muzeum, Ljubljana v sodelovanju z Mestnim gledališčem, Ljubljana
premiera:
31. avgust 2001, Center za kulturo, šport in prireditve, Izola
8. september 2001, Mestno gledališče ljubljansko, Ljubljana
gostovanja:
september 2001, Artus Studio, Budimpešta
september 2001, UB Mongolija, World Contemporary Theatre Festival
september 2001, Yerevan, Armenija, Nazenik, International Mime Festival
november 2001, Art Radionica Lazareti, Dubrovnik
november 2001, Exit teater, Zagreb
december 2001, 13. Mednarodni festival Skampa, Elbasan, Albanija
projekt 2 / marelični listi
Izvlečki:
Odlomek iz Renata Salecl: Ljubezen med željo in gonom
Problemi 2-3, 1996, muzeum časopis 01, avgust 2001
Problem, ki ostane nerešen, če ljubezen jemljemo predvsem kot narcistični odnos, je, kako ljubeči sproži ljubezen ljubljenega (...)
Lacan si ta problem zastavi v seminarju Transfer, ki vpelje slavni mit dveh rok: ena roka se steguje po objektu na drevesu in ga želi potegniti k sebi, takrat pa se iz drevesa stegne druga roka in se dotakne prve. To, da se na mestu objekta pojavi druga roka je po Lacanu treba razumeti kot čudež in ne kot simetrijo. Dotik rok ni moment poenotenja, formacija para.
Agalma torej vznikne na mestu, ko je drugi sam razcepljen, ker je drugi želeci subljekt. Lacan tako pravi: želja je v svoji korenini in svojem bistvu želja Drugega, in prav v tem je resnično gibalo rojstva ljubezni, če je namreč ljubezen tisto, kar se dogaja v objektu, ki mu ponujamo roko, vodeni z našo lastno željo, in ki nam v trenutku, ko naša želja razblešči njegov požar, za hip ponudi tisti odgovor, tisto drugo roko, ki se steguje proti nam kot njegova želja. Subjekt postane objekt želje ljubečega, kolikor je dojet kot želeči subjekt. Toda problem je v tem, da med dvema želečima subjektoma (med ljubecim in ljubljenim) nikoli ni recipročnosti. Tudi če ljubeči vrne roko in se subjektivira, postane sam ljubeči subjekt, to ne pomeni harmonije ljubezni, ker bo zopet iskal v drugem objekt, nekaj česar nima (...)
Problem agalme pa se v ljubezni še nekoliko bolj zaplete kot v analizi. V ljubezni nikakor ne moremo reči, da ljubljeni zavrne ljubečega, ker hoče kot analitik ohraniti v sebi praznino, pokazati, da v njem ni skrivnega objekta želje. Za razlago skrivnosti odpovedi ljubezni je potrebno narediti korak od želje h gonu.(...)
Lacan v seminarju Angoisse zagonetno pravi, da "edino ljubezen dovoli užitku, da sestopi na raven želje." Če smo rekli, da je naša želja vselej vzpodbujena z željo Drugega, to kar v zadnji instanci poganja našo željo, prav nek neznosni užitek Drugega. To, kar nas pritegne v Drugem, zato ni preprosto njegova želja po vednosti, ampak gon to, kar sili Drugega v neko dejavnost, ki je lahko zanj še tako boleča. In umetniki so tako privlačen objekt ljubezni prav zaradi načina, kako sublimirajo gon.
Irena Štaudohar
Časopis Muzeum 01-2001
Sedijo za mizo, brez rok za dotike. Njegove oči so rjave in njeni podplati so lepljivi od čokolade. Vzorec na belem namiznem prtu je tiho potiskan z drobnimi listi in pladenj je poln grenko-sladke hrane. Rdeče vino je razlito po prtu kot zemljevid, na katerega dežuje voda, ki kaplja iz njenih las. Ona gleda drugam v tistega, ki lomi kosti sive kuhane ribe in jih sestavlja v skulpturo hiše, v kateri prebiva neka druga ženska. Potiskala jo bo s čokoladnimi stopinjami, da se bo zlila z vzorcem na belem namiznem prtu pred njimi. Ko je tako sedela s čokoladnimi podplati in gledala v njegove oči, je vedno potovala. Ženska z zelenim grozdjem zdaj s čajno žličko meša tekočino rumenega medu in zapre oči.
Da. Barve sveta obstajajo samo v naših sanjah in željah, dejanski svet in naši odnosi do objektov in ljudi se prikazujejo kot luč in odsev. Tako kot ljubezenski pogledi, ki so vroči, ker imajo pogum in se lahko zaradi intenzivnosti presvetlijo kot filmski trak pred ognjem. Čas je takrat slep utrip za vekami. Kot v spirali letnih časov se sence naših odnosov daljšajo in krajšajo. Na svojem telesu za vedno nosimo zvoke potovanj različnih srečanj z ljudmi ter njihovo svetlobo in senco, ki pada na nas kot takrat, kadar v vlaku sami sedimo tik ob oknu.
Kajto takrat, kadar nas nekdo gleda, se ne vidimo, vsi smo v njem. Tik ob sebi smo samo takrat, kadar smo sami. Takrat pogrešamo praznino, ki jo včasih lahko čutimo samo z nekom drugim. Šele takrat spoznavamo to praznino kot lepoto in nov organ. Srce je prožna mišica. Kadar smo sami duša postane jezik, ki okuša naše telo, ki še ne pozna svojih oblik, ampak o njih govori. Plašno in divje.
V odnosih se nikoli ne moremo ozreti sami nase. Preveč nas je. Presvetljeni smo. Prestreljeni od želja. Ljubezen je presvetljena svetloba. Odsev pride kasneje. V nas živi nekdo, ki ga ne poznamo. Kot v drevescu masrelice, ki ne ve, zakaj zaradi jesenske sence odvrže svoje liste in ostane sama, vse dokler ne pride svetloba pomladi. Ne ve!
PROJECT 2 / Svetrloba in gibanje / Marelični listi
Med ugodjem in užitkom
Jaša Drnovšek, Finance, 4.september 2001
Na Marelične liste Barbare Novakovič, ki so v produkciji Muzeuma nastali kot del projekta 2-svetloba in gib, lahko brez večjih zadržkov gledamo kot na učni komad, ki že v svojem izhodišču koordinate časa dosledno zamenjuje s kategorijami prostora. Kolikor bolj se dramski čas podreja dramskemu prostoru, toliko bolj in s toliko večjo hitrostjo prihaja na površje pojem mesta, ki pozneje bistveno vpliva na sposobnost večkratnega udejanjanja dramskih oseb. Dinamični mehanizem nenehnega praznenja in zapolnjevanja mest znotraj dramske strukture je tisto, kar gledalcu namerno odteguje izkušnjo iluzije, medtem ko mu v zameno omogoča vpogled v notranji ustroj predstave. Ta je predvsem zgrajen kot sistem, kot mreža gledaliških znamenj, znotraj katere dramske osebe obstajajo le, kadar se po logiki naddodločujoce strukture znajdejo v medseboljnem odnosu. Povedano drugace: vsi štirje protagonisti predstave (Aleksandra Balmazović, Matej Filipčič, Barbara Novakovič, in Zoltan Pletl) so v mehanizem mreže ujeti do te stopnje, da se lahko na odru konstituirajo edino prek (pogleda) drugega.
Medtem ko je okvirna zgodba predstave - odlikujeta jo izjemno premišljena, krožna dramaturgija (Irena Štaudohar) in občutek za dramski suspenz - nastavljena precej ohlapno in je za razumevanje samega jedra Mareličnih listov manj pomembna, jo konceptualno sestavljata dva dela.
Če uvodni del kostumografsko in kostumsko (razkošno stilizirani kostumi iz parirja so delo Bjanke Ursulov) sodi v barok, je osrednji del podvržen zakonitostim realizma. In če imamo v uvodnem delu, kjer protagonisti znotraj erotičnih ointimnih razmerij nenehno zamenjujejo svoja mesta, opraviti zlasti s seksualnim ugodjem, sta pozneje, skoraj do konca predstave, na delu manko in senca užitka. Najboljši primer slednjega se nemara kaže v mrzličnem pripravljanju in uživanju surove hrane, pri čemer sta šele gibanje in vstopanje dramskih oseb v polje drugega tisto, kar daje smisel dejanjem protagonistov on ontološkemu statusa DRAMSKIH IGRALCEV. Ritualno odpiranje kovčkov, s katerim neuspešno prikrivajo svojo "pravo" željo, skupinsko pitje iz krožnikov, ritmično trenje trdo kuhanih jajc ob mizo, rahlo nevrotično ličenje ženskih likov, vse to so geste, ki kažejo na nemoč simbolnega reda in na tragičnost posameznika v njem: edini izhod, ki se kaže v narcisisticnem izkazovanju moči med obema moškima likoma ali pa v spolnih odnosih, ki jih prvenstveno določa gon, je že vnaprej zapečaten z grožnjo o izgubi želje.
Marelični listi so predstava, ki je kljub radikalni odprtosti svoje forme prepričljiva zlasti v tem, da se na horizontalni ravni ves čas giblje na meji: med željo in gonom, med ugodjem in užitkom, med barokom in realizmom. Tisto, kar ostane vmes in kar v predstavi edino zares pripada gledalcu, je ljubezen.
Kako vstopiti v odnos
Blaž Lukan, Delo, 4. September 2001
V Mareličnih listih (ni jasno ali gre za drevesne ali cvetne liste) šelesti papir, ne listi, tudi razpoloženje ni niti jesensko niti pomladansko, prej zgodnja zima, hlad, odsotnost ljubezni. Sicer njen temeljni vzgon predstavlja strast, ali bolje, afekt oziroma neka (namišljenar) razlika, ki ju loči. Strast je vroča, kulminirano čustvo, v afektu pa je neki mrzel avtomatizem, ponavljanje, čeprav se kaže na podoben nacin. Štirje protagonisti (Barbara Novakovič, Matej Filipčič, Aleksandra Balmazović, Zoltan Plet), med katerimi poteka intenzivna skupinska dinamika, v sekvencah, narativno preglednih in strukturno urejenih, spletajo in parajo relacijske šive, v katerih pa kljub opazni investiciji ostajajo skorajda brezizrazni. Tok uprizoritve je tako prej monoton kot razgiban, najmočnejši vizualni pečat pa ji dajejo plastični kostumi Bjanke Adžić Ursulov. Kljub logični razporeditvi prizorov v dramaturški niz njena zgodba ni dovolj razvidna, nastopajoči imajo sicer imena, vendar jih le redkokdaj identificiramo kot osebe, tako da sledimo bolj ločenim (abstraktnim) sekvencam, zgovornim samim zase, kakor pa njihovi (fabulativni) povezavi. Šibka je tudi govorno-igralska plat uprizoritve in nastopajočih pogosto ne razumemo dovolj. Najmočnejši so Marelični listi (naslov je asociativno zgrešen) v trenutkih, ko se izognejo pasti ilustriranja in produkcije "mnogopomenskih" simbolov in se prepustijo lastni snovi, telesom v pulzivnem valovanju, dokončni pognanosti v odnos, ki nato spodleti in se sprevrže v lastno nasprotje oziroma v okamenelo in izpraznjeno grimaso. Tako je učinkovito ponavljajoce se predstavljanje nastopajočih v krožno prepleteni mizansceni, ki vodi skoraj do absurda, ter trzajoče telo Aleksandre Balmazović, ki vstopa v odnose najbolj scela in brez predsodkov, pa je "kazen" za to najizrazitejša.
Odlomek iz prispevka "Ko Shakespeare ponori", o mednarodnem gledališkem festivalu v Mongoliji "World Contemporary Theatre" UB Mongolija
Jasen Boko, Slobodna Dalmacija
(...) V Mongolijo je prispelo nekaj neodvisnih, manjših skupin, vendar je zagotovo najzanimivejši projekt prikazan na festivalu Marelični listi iz nam sosednje Slovenije, v izvedbi in produkciji neodvisnega gledališča Muzeum v zasnovi in realizaciji Barbare Novakovič. Ta konceptualni projekt z dušo govori o dveh parih, o strasteh, ki v njih divjajo, o ljubezni in o njenem pomankanju, o brezsmiselnih pobegih od sebe in o večni potrebi po emotivni izpolnitvi. Marelični listi so v svoji pojavnosti tudi likovni projekt, ker gre za-celo v skromnih tehničnih pogojih, ki jih je ponudil festival -izredno vizualno doživetje. Zanimiv projekt je del Mreže za mobilnost teatra, ki se zavzema za mobilnost in gostovanja gledaliških projektov, tako obstajajo realne možnosti, da ta projekt pripotuje tudi na Hrvaško. Predstava Marelični listi, Barbare Novakovič, ki v predstavi tudi igra ter igralcev / plesalcev Mateja Filipčiča, Aleksandre Balmazović in Zoltana Pletla je inspirativen in umetniško provokativen gledališki projekt globokih notranjih razlogov. (...)
