"PARACELSUS in FRANKENSTEIN"
igrajo:
Petra Govc, Barbara Novakovič, Sanja Neškovič Peršin, Mateja Rebolj (Matej Filipčič alternacija)
zasnova in režija: Barbara Novakovič
dramaturgija: Tomaž Toporišič
oblikovanje glasu: Igor Saksida
kostumografija: Alan Hranitelj
scenografija: Rok Oman
oblikovanje luči: Miro Janežic
izbor glasbe in oblikovanje avtorske glasbe: Blaž Peršin
asistent režije: Matej Filipčič
strokovna sodelavka: Helena Pivec
oblikovanje promocijskih gradiv: Aljoša Kolenc
izdelava stilnih kostumov: Marica Hübscher, Jožica Plut
scenski tehnik: Miro Habjanič
video tehnik: Janez Žagar
lučni tehniki: Miro Janežic, Danilo Pečar, Gregor Plantan
produkcija:
Muzeum
soprodukcija:
Cankarjev dom
Cankarjev dom
sezona / season 1998/99
dvorana Duše Pockaj
Paracelsus and Frankenstein
Vzporednost svetov, Petra Pogorevc, Dnevnik
Izbrušena vizualna podoba, trden koncept, odlična izvedba
Peti scenski projekt konceptualnega gledališča Muzeum je postavljen v znakovno izčiščen, zračen in scenografsko zgolj nevsiljivo sugeriran ambient anonimne sodobne pisarne. Po uvodnem prizoru, ki pozornost gledalca ob projekciji razžarjenih oblakov na razsežnem platnu v ozadju ter melanholični glasbeni podlagi za hip priklene na sliko v njihovih izoliranih delovnih "celicah" omenjeno vizualno matrico v ozadju nadomesti projekcija velikanske poslovne stavbe.
Uvodni lirizem izpodrine disciplinirana odrska postavitev delovnih rutin v podobi elegantno in decentno izpeljanih drobnih ritualov, kakršne za računalniki znotraj svojih premičnih konstrukcij ponavljajo nastopajoče igralke. Ob tem zemeljskem , vendar v njegovi uniformiranosti tudi poudarjeno abstrahiranem svetu, ki je na vizualni ravni sugeriran z uporabo črne, bele in raznih odtenkov sive barve, medtem ko je na zvočni podrt z mehaničnim poplesavanjem praznih fraz in sintetičnimi glasbenimi ritmi, pa se tik pred gledalčevimi očmi razpira še drugi, prvemu vzporedni svet. Ves je oblit z modro - spomnimo se da je tudi sanjarije Eme Bovary ožarjala prav ta barva v svojih raznih odtenkih! - zvočno podložen pa je z izrazito eklektično glasbeno opremo. Igralke v tovrstnih pasažah, ki se na ravni celotne uprizoritve spretno prepletajo z epizodami iz sfere njihovih "resničnih" eksistenc, sproti privzemajo nase vloge znamenitih likov iz korpusa svetovne literature. Ko jim lezejo pod kožo, se ob tem preoblačijo v vedno nove kostume in s posredovanjem vedno novih citatov proizvajajo v gledalčevem spominu različne mitologizirane vsebine, po izvedbeni plati ves čas ohranjajo distanco do uprizorjenega gradiva.
Gibljejo se v območju raznorodnih, neredko zelo duhovitih kreativnih neskladij in konfrontacij med slogovno spretno razslojenimi izvedbenimi variacijami in prioklicanim izvirnim kontekstom izbranih replik. Umetno vzpostavljene identitete teh figur se pričnejo dozdevati "resničnejše" od resničnosti same; te ženske so kot gnetljiva in prožna, a v svoji razparcelirani heteronomnosti tudi nestalna in nebogljena bitja, katerih dejanske pisarniške eksistence postajajo vse bolj prividne. S tem v zvezi se zdi še posebej prividen prizor, v katerem Mateja Rebolj na konicah prstov interpretira slavni monolog omahljivega danskega kraljeviča, ta sugestiovna slika, utripajočega podaljšanega telesa, ki šepeta, kako "v spanju konec je srčnih muk in tisoč živih ran, ki delež so telesa", se zdi ob kostumografsko, režijsko in izvedbeno natančno razslojenem skupinskem prizoru, v katerem oživijo Izolda, gospa Bovary, Ofelija in Marjetica, tudi eden najmočnejših momentov te zgoščene in impresivne uprizoritve.
Štiri ženske v igri med resnico in domišljijo, Demokracija
Domišljijska igra v režiji Barbare Novakovič iz sveta sodobne ženske, ki se skozi sanje vrača v preteklost in išče svojo pravo podobo
Prva igra v sklopu predstave, ki ima naslov Pisarna, je zgodba o štirih ženskah, ki živijo v pisarni. Ujete v želje in spomine, v prostor lepote ponavljanja opravil in namišljenih dolžnosti, toda v ozek prostor, namreč v svoj svet pisarne, se gibljejo kot v snu. Prostor zapustijo, kadar odidejo po nakupih in napolnijo svoj vsakdan z vedno novimi in novimi predmeti. Kadar se ne morejo spomniti svojih sanj si izmišljujejo zgodbe in si jih pripovedujejo. Vsaka nova zgodba se zdi popolnoma njihova, vendar kmalu ugotovijo, da ne vedo v kateri izmed njih prebiva njihov spomin, katera bi torej lahko bila resnična.
Njihova sanjarjenja gredo celo tako daleč, da si v sebi zamislijo nekako novo delo z upanjem, da v njem lahko počnejo, kar želijo lahko potujejo, kamor hočejo, z njegovo pomočjo so lahko kjerkoli, čeprav s tem ne morejo spremeniti resnice, in resnica je, da ostajajo ujete v prostor kamor so se za vedno naselile. V pisarno. Ogromen fotokopirni stroj kopira njihove vtise in vsakdanjost, hkrati pa zapisujejo tudi vse, kar so v svoji življenjski igri izgubile. Druga zgodba z naslovi Frankenstein je kot novo telo v tkivu pripovedi, je prostor hiostoričnega, zgodb torej, ki so že zapisane in že odigrane. To so različne zgodbe. O Ofeliji, Marjetici, Faustu, Hamletu, Prosperu, Horaciju, v njih so zbrane misli Paracelsusa, Frankenstaina, Mefista... torej podobe in podobe so včasih bolj resnične od resničnih oseb. Zgodbe, ki se tkejo, so kot nešteti plašči, v katere se vedno znova oblečejo in slačijo nastopajoči, so preobleka za skrivnost, ki je v resnici ni. Novo telo je nadomestno telo, v katerem je ženska, igralka svojega lastnega vsakdanjika, blizu zgodbi, kot jo poznamo o Frankensteinu.
Tretji del predstave ima naslov Paracelsus, ki se pojavlja kot Frankensteinov učitelj. Predstavlja torej jedro zgodbe, v katerega se vrnejo vse pripovedi. Paracelsusovo pripoved igrajo štiri ženske, akterke v tej pripovedi so tokrat iskalke večnega življenja.
Predstavo je zasnovala Barbara Novakovič in jo je tudi režirala. Igrajo Petra Govc, Sanja Neškovič Peršin, Barbara Novakovič, Mateja Rebolj. Kostumograf je bil Alan Hranitelj, scenograf Rok Oman, dramaturg pa Tomaž Toporišič. Predstava je nastala v produkciji Muzeuma in v sodelovanju s Cankarjevim domom.
Majda Knap Šembera, Odmevi, TV SLO 1
Dvorano Duše Počkaj v Cankarjevem domu so naselile dame iz preteklosti, ki so se izvile iz tehniziranega sveta sodobnosti. Gre za peto predstavo Barbare Novakovič in njenega gledališča Muzeum, kjer nam avtorica z odličnimi sodealvkami, Petro Govc, Sanjo Neškovič Peršin, Matejo Rebolj, razpne svet pod naslovom Paracelsus in Frankenstein. Profesionalno timsko delo vseh ustvarjalcev omogoča zanimivo srečanje, kot pravi dramaturg Tomaž Toporišič, s fotokopiranjem zgodovine in retuširanjem sedanjosti. Barbara Novakovič, pa po dolgem času tudi sama nastopa.
Lepota intermezza, Blaž Lukan, Delo
Predstava Paracelsus in Frankenstein igralke in avtorice Barbare Novakovič je v primerjavi z njeno zadnjo produkcijo z naslovom Deklica in kontrabas "lažja" bolj razvezana in tekoča. V nej pa je razpleten tudi tisti narativni vozel, ki je prepleta njene štiri junakinje v simbolno poln onirično-travmatski blodnjak skoraj do nerazvozljivosti. V Paracelsusu potekajo poti štirih žensk (Barbare Novakovič, Petre Govc, Sanje Neškovič Peršin in Mateje Rebolj) paralelno in potemtakem ločeno. Druži jih skupna "usoda", vendar se njihove linije nikoli ne strnejo v eno samo identifikacijsko točko. Dojemamo jih kot uglašeno štiriglasno izpoved, kot vzporedno bivanje "štirih sester", ujeto v trenutke rutine in bega iz nje v nepredvidljiv estetski in eksistencialni prostor, v katerem se re-kreirajo same iz sebe oziroma iz svoje ženske "narave".
Vendar so tako "pisarniški" okvir pripovedi kot epizodni eskapistični fragmenti znotraj uprizorjeni s podobnim emotivnim nastavkom: po eni strani odmaknjenim od občutka hladu in praznine, po drugi strani pa zatekajočim se k simuliranim afektom in ekstenzivnim psihičnim stanjem. Štiri protagonistke tako na trenutke naveličano "vegetirajo", pa nekaj nedoločenega pričakujejo, celo hrepenijo, rahlo znevrotizirane "igrajo"; po večini so zazrte v vmesni prostor med odrom in avditorijem, kjer se vrti "film" minulih življenj, druga druge pa kot da ne opazijo, čeprav se včasih zdi, da se močno čutijo. Delujejo bolj odsotno kakor navzoče, bolj daleč kakor tu, pogreznjene v svojo žensko naravo, ki se bolj kakor s citati iz različnih znamenitih ženskih zgodb izraža s praznimi, udrtimi očmi.
Predstava tajko poteče v odrski horizontali, brez ključnega "dogodka", s skrivnostjo, ki ostane do konca zaprta v "pesti". Razumemo jo lahko kot nekakšen intermezzo, predah med enim in drugim odločilnejšim "dejanjem". V formalnem smislu ima uprizoritev dovolj koherentno "esteticistično" strukturo, izvedena je brez dramaturških zastojev in interpretativno zanesljivo, z nevsiljivo likovno, glasbeno, in ritmično lepoto pa predstavlja "oddih" tudi za gledalca.
V vseh nas spi neka ženska, Anja Golob, Večer
Ujete v enem ciklu pordečelega neba vzbrstijo in usahnejo štirikrat neskončne misli, potopljene v domišljijo in priškrnjene s pisarniškimi vrati povprečnega vsakdana. V vsakem od nas spi neka drobna ženska, ideal vsega feminilnega. Razpeta je med realnost in med imena zgodovine, ki je tudi, kako prikladno, ženskega spola. V tem smislu je Aristotel že vedel, zakaj nikakor ne gre spustiti žensk v politiko (=tisto zunanje), kar sta na svoji koži najmočneje občutili Alkestis in Antigona. Iz istega razloga se nekatere feministke oprijemajo Platona kot velikega moškega, ki je če nekoliko karikiramo, prepoznal tisto notranje (=žensko) v sebi. Vse to razvijam zavoljo predstave.
O njenem namenu ne gre razpravljati, a vsekakor želim izpostaviti vseobsežno metaforo ženskosti, ki veje iz nje; ne zgolj zavoljo žensk-protagonistk (brez moškega - protagonista) temveč predvsem zavoljo vsebine, katere ostra dualnost je prezrcaljena na stanjšano mejo realno - domišljija do točke, ko meje ni več mogoče otipati. Ko se to zgodi, se stvari bliskovito vrnejo v svoje ustaljene okvirje; tudi dobesedno. Ženske slečejo kostime, oblečejo "obleko - za - službo" in se zaprejo v zamrežene mini-pisarne, kjer v svojih mikro svetovih počnejo dela po že od neskončnosti enakih navodilih. Kjer znova srečamo omenjenega gospoda A., ki se je v svoji restriktivnosti prav tukaj zmotil - ženska namreč lahko. Misel se lahko zaobrne - ženska je sposobna presežka, ali, če hočete, sposobna je v vsaki točki dneva odpreti zatič svoje pisarniške kletke in, kdaj zgolj za trenutek, "prebegniti" na drugo stran. Ženska lahko.
A Paracelsus in Frankenstein nikakor ni zgolj deduktivni prikaz zmožnosti, temveč je tudi proces dejanskega razkola med principoma, ki ju (delno) ponazarjata tudi imena v naslovu. Nad nežno naravo v podobi poletno skuštranih oblakov na modrem nebu udari enakomerno ponavljajoča se svetloba fotokopirnega stroja - metaforičnega vozila do konca zbanaliziranega sveta. Original je neprepoznaven in pravkar gnete testo s svojim novim malim gospodinjskim aparatom, testo za še eno kopijo. Original je tako rekoč mrtev. Njegova edina možnost oživitve je domišljijska (nikakor "tehnična") reprodukcija praznih, že videnih in skrajno zaznamovanih imen, form, podob, skozi katere lahko spregovori vsaj kot princip, če je kot individuum zakopan pod navlako tesnobe "nenaravnega". Original lahko torej diha zgolj skozi, na primer Ofelijina pljuča. Tak dih je šibek in majav ter skrajno negotov, a je edini možen.
Ob koncu, ki ga najtesneje pripenjam k uprizoritvi kot taki, izpostavljam fantastično odrsko interpretacijo vseh štirih nastopajočih s posebnim poudarkom na res izjemno odrsko govorico. Slednja je v predstavi razmeščena z občutkom za ritem in z nekakšno distanco, ki funkcionira odlično, še bolj pomembno pa-izpiljena je do detajlov. Povzetek za ljudi, ki preberejo samo zadjo vrstico: odlična, neverjetno estetska predstava, ogled nujen.
