MELANHOLIJA - gledališki objekt
Zrenje v lepoto, zrenje v smrt
Melanholija, kaj to je? Je pot v razkroj ali pot v ustvarjanje?
Robert Burton (1576–1640) v Anatomiji melanholije, kjer je na nekaj manj kot dva tisoč straneh do podrobnosti popisal najraznovrstnejše oblike, vzroke in simptome melanholije ter zdravila in tretmaje zanjo, zapiše, da je „najbolj običajen in pogost vzrok ljubezenske melanholije tisti, ki pride s pogledom in ki srcu prinese čudovite žarke lepote […], ki izvira iz skladnosti celote ali iz vsakega posameznega dela“.
Eksistenco umetnika skoraj vedno spremlja melanholično razpoloženje. To je občutek praznine, ki nastopi po doživetju Akme, to je močnega čustva in vzvišenega občutja bistva sveta. Nastopa kot oblika obilja, ki ga okušamo zaradi intimnega stika s celostjo bivanja, hkrati pa kot praznina, ki je tudi oblika spoznanja, ker smo pogledali pregloboko v svoja čustva in njihove želje. Freud je melanholijo razumel kot tožbo po izgubljenem objektu, vendar melanholija ni nostalgija; ni želja po vrnitvi, ampak zavest, da je vsakršna tolažba odveč. Nostalgija zadeva izvirno stanje našega bitja, predpostavlja začetek, nekdanji dom, izgubljeno otroštvo in njuno čistost. Melanholija izhaja s konca. Zave se velikih iluzij, ki jih gojijo ljudje, s svojimi normami in naprezanjem, da bi ukrotili svet narave, ki v zavesti umetnika ostaja otožno neomadeževan. Otožen je zato, ker melanholični umetnik ne išče več utehe med predmeti in oblikami življenja, kakor bi bil že onkraj njega, a hkrati ves ranjen pred življenjem. Melanholik je edini, ki se tega zaveda. Drugi ljudje živijo v iluziji, kako gradijo svoje male svetove, v katerih želijo kraljevati, melanholik pa se zaveda, da smo od nekdaj že oddaljeni od sklepne polnosti narave.
Neskladje med pristnim svetom narave in duha, družbenimi pravili, ki določujejo stvarnost ljudi, in notranjim občutenjem umetniške duše, ki v svoji otožni svobodi hrepeni po vzvišenem, s čimer se odleplja od ustaljenih norm. To neskladje ni le bolezensko stanje, plod črnega žolča in slabega vpliva planeta Saturna, kakor so ga skušali pojasniti antični filozofi in zdravitelji, ampak je ustvarjalni navdih, ki nas dviguje do globljega uvida, iz katerega se rojeva sublimna umetnost.
Gledališki objekt je Filipčičeva izvirna tehnika za spominsko kapsulo – kvantno sliko, s katero se zanj in gledalce odpirajo in zapirajo spomini, odnosi, lepota in minevanje. Ta slika je tridimenzionalna, v njej scenski elementi iz predstave ali več njih postanejo likovni znaki razstave. Skrbno izbrani, na novo premišljeni in ponovno razpostavljeni v galerijskem prostoru, ustvarijo nov zunanji prostor, ki lahko zdaj, prost dramske igre in naracije, nemo nagovarja gledalčeve lastne spominske strategije. Logika ponovitve (predstava/razstava) je kompulzivna, ker jo poganja strah pred smrtjo/želja po trajanju. Ukaniti ju je mogoče samo z artefaktom, ki izgubi podeli telo, hišo, bivališče in odprt prostor. Tako jo vsaj za hip uprostori in iztrga iz časovnosti.
Za avtorja je v prvi vrsti značilna poetika spomina, časovna zanka, v kateri se znajdejo ustvarjalni navdihi iz kolektivne zakladnice umetnosti in zgodovine, predelani prek osebnih izzivov določenega življenjskega obdobja in odprti za gledalčevo lastno razumsko in čustveno odzivnost.
Druga njegova posebnost je raba krokija, skice, ki se metodično razteza prek vseh gradnikov predstave in v enaki meri zadeva sceno, prizore, igro, govor in tekst. Kroki je risba, ki podaja osnovne poteze, bistveni vtis neke pokrajine, predmeta. Pri risanju krokija se uporabljajo topografski pripomočki, kot so kompas, kotomer, ravnila, trikotniki, metrski trak za odmerjanje razdalj. Zakaj ta ovinek v topografijo? Ker je Filipčič v izhodišču arhitekt in gledališki objekt gradi kot arhitekturni prostor znotraj obstoječe uprizoritvene lokacije. Razmerja med gradniki objekta določi natančno, ker verjame, da pravi proporci ustvarjajo harmonijo, kamor vstavi zgodbo, ki se lahko razplete v prenovo spomina, v dogodek preobrazbe, spoznanja nečesa za nazaj, ustvarjalne spodbude za naprej.
Sonja Dular, dr. Igor Škamperle
