"GLEDALIŠKI OBJEKTI 2000 - 2009"
Galerija Jakopič, Ljubljana
15.12.2009 - 03.01.2010
foto: Peter Uhan
foto: Matjaž Banič
video: Andrej Intihar
Nekoč, že davno tega, je Walter Benjamin zapisal: "Nihče izmed nas nima časa živeti pravih dram življenja, ki nam je usojeno. Zato se staramo. Gube in gubice na obrazu so zapisi velikih strasti, pregreh in spoznanj, ki so se oglašale pri nas, mi, gospoda, pa nismo bili doma." Predstave režiserja in arhitekta Mateja Filipčiča so predstave vedno priprtih vrat in v notranjost vseh teh strasti, dram in vprašanj lahko gledalci vedno vstopamo brez trkanja. Vedno smo doma, kadar nas kličejo ... Samo sedimo tam v temi avditorija in se potapljamo v prostor zgodbe, vase. To so predstave o neznani geografiji, reliefu duše, nekje med zunaj in znotraj. Nič, kar si videl prej, ti ne more služiti za primerjavo. Enkrat je prvič. Braillova pisava odra. Braillova pisava naše kože. Gube in gubice. Lahko ga otipaš. Čas.
Scenografije, ki jih ustvarja Matej Filipčič, so oder, kamor vstopamo. Logično nadaljevanje je, da postanejo razstava. Iz stvari v vsakdanjem življenju se namreč vedno znova izgublja toplota. Ti razstavljeni predmeti in atmosfere pa imajo svojo toploto. So kot infrardeča peč v kopalnici, pod katero smo sami, še vsi rosni od vode in z ogledalom, ki je zaradi vročine motno in polno še ne videnih podob ... Drama. Spomin. Tam smo vse. Tam smo vsi. Vsak večer. Vsako jutro. Vsi nosimo to izkušnjo.
To je tudi razstava, v katero lahko vedno vstopiš sam. To je njena najlepša lastnost. Kam lahko še dandanes v javni prostor in brez strahu vstopiš sam? In ko si tam, je najpomembnejše samo to, kar prineseš s seboj, in kar koli ugledaš, se prilega tvoji podobi, kot da je prostor rokavica, ki je samo tvoja in ki si jo natakneš vedno, ko stopiš v mrzli dan. Hladilnik, ogledalo, čipka, pogrnjena miza ... Geografija telesa in duše hkrati. Če bi si želela božič, ta družinski praznik, preživeti sama, bi ga preživela na tej razstavi. Čas ni pomemben. Pomemben je prostor. Kdo bi bili, če ne bi mogli pozabiti nase, vsaj za nekaj časa? Kdo bi bili, če se ne bi mogli učiti? Postati kaj drugega, kot smo? Kako že pravijo: "Čas obstaja zato, da se ne bi vse zgodilo naenkrat, prostor obstaja, da se ne bi vse zgodilo samo tebi." Ta razstava spreminja omenjene dimenzije. Tu je zato, da se zgodi naenkrat in samo tebi.
Irena Štaudohar
Gledališki objekti Mateja Filipčiča - Interierji čustvenega spomina
Diplomirani arhitekt ter magister scenografije in kostumografije Matej Filipčič z razstavo Gledališki objekti, v kateri z izbranimi in domišljenimi prostorskimi postavitvami oziroma scenskimi interierji povzema oziroma vidno ter zvočno materializira in na novo interpretira spomine na šest svojih avtorskih gledaliških uprizoritev, predstavlja pravzaprav prvo retrospektivo svojega prepoznavnega odrskega ustvarjanja od leta 2000, in sicer v kontekstu vizualnih umetnosti oziroma pred galerijskim občinstvom.
Razstava v razsežni podolgovati dvorani Galerije Jakopič ponuja obiskovalcu kronološko razpostavljen niz šestih enakovrednih in enako skrbno postavljenih, spremenljivo razsvetljenih ter s projekcijami diapozitivov in z mehaniko premikanja posameznih artefaktov obogatenih samostojnih uprizoritvenih interierjev, ki jim dodatno vzdušje oz. razpoloženje priklicujejo v gledalčevo zavest tudi iz posameznih uprizoritev izbrani značilni odlomki scenskih glasb. Gledalčevemu pogledu in doživljanju (pa tudi spominu, če je katero od uprizoritev doživel že prej na gledališkem odru z živimi protagonisti) se ponujajo estetsko tenkočutno in vznemirljivo vizualno-prostorsko urejeni ambienti. Brez živih protagonistov v njih in brez njihovih izrečenih replik so po eni strani še bolj abstraktni in enigmatični, po drugi strani pa tudi še bolj odprti in izzivalni za nujni povsem osebni soustvarjalni prispevek vsakega obiskovalca posebej.
Skrbno in strogo izbrano ter vselej primerno poudarjeno bogastvo izbranih oblik, podrobnosti, barv, domišljijsko preoblikovanih predmetov ali vsakdanjih predmetov v novih pomenskih kontekstih ipd., kar je standardna prvina Filipčičevih vizualno strogo premišljenih in izčiščenih uprizoritev, se tokrat v svoji neposredni statični in dinamični materializaciji potrjuje tudi kot estetsko gradivo za novo in drugačno komunikacijo z občinstvom, in sicer brez živih (dramskih) protagonistov, značajev in razmerij med njimi ter mimo sicer nujnega časovnega obsega posamezne gledališke uprizoritve.
Razkošje izbrane lepote
Po času nastanka si po vrsti sledijo neme prostorske postavitve, s katerimi avtor obuja spomine na svoje uprizoritve: Interieri (z Ivo Zupančič v CD, 2000), Osum (z Jette Vejrup Ostan, Ivo Zupančič in Akirom Hasegawo v Moderni galeriji, 2002), Sanset (z Lučko Počkaj, Katjo Levstik in Gorazdom Bračunom v Viteški dvorani Križank, 2004), Ko mine (z Jette Vejrup Ostan in Ivo Zupančič v MGL, 2005), La la la … (z Marinko Štern in Metodom Bankom v Stari elektrarni, 2007) in Tosco (z Jožico Avbelj in Mirjam Tola na Mali sceni MGL, 2008). Obnovljeni in ponovno avtorsko interpretirani interierji iz uprizoritev, ki bi v gledališču brez živih protagonistov topo molčali, zaživijo v okolju in duhovnem kontekstu likovnega razstavišča s svojo bogato likovno in prostorsko sporočilnostjo, asociativno prebujajo v nas spominske, čustvene in domišljijske podobe (ljubezni, družinskega omizja, družabnih iger, pustolovskih popotovanj, nostalgije po razkošju beneške arhitekture ali opernih gledališč, starih filmov in glasbenih uspešnic na vinilkah) ter nas napolnjujejo z razkošjem izbrane lepote.
Slavko Pezdir
